Dolgo načrtovano in tudi težko pričakovano srečanje z Radeljčanom Slavkom Bobovnikom, enim najvidnejših novinarskih imen slovenske nacionalne televizije, bi lahko brez nemarnega hvalisanja ”ožigosali” s kar nekaj presežniki. Že dolgo se nas na kakšni “prvi četrtek v mesecu”, kot radi rečemo, ni zbralo toliko, kar potrjuje, da je bil dogodek dobro izbran. Nekateri so prišli tudi prvič, recimo prof. matematike na ravenski gimnaziji in nato republiška inšpektorica Terezija Uran, ki je v ”izvidnico” na večer z Vito Mavrič mesec dni prej poslala svojo simpatično hčerko Apolonijo.
Drugi presežek je bil v tem, da nas je ”Slavc”, kot ga očitno kličejo kolegi, prepustil prav tako enemu od markantnih voditeljev televizije Igorju E. Bergantu, pred leti novinar športnih oddaj (ja, jabolko res ne pade daleč od drevesa, saj je bil njegov oče Evgen dolgoletni športni novinar Dela in dopisnik več tujih časopisnih hiš), sedaj pa je eden od štirih voditeljev televizijskih Odmevov. To nas je pripeljalo do druge Korošice, do Ravenčanke Mete Dragolič, pred leti dopisnice TV Slovenija iz Bruslja, danes pa urednice Zunanjepolitičnega programa TV Slovenija.
A vrnimo se tja, na čemer se hiša zida: k temeljem, ki so seveda zmeraj v kleti. Najprej smo začeli s tem, da ”obleka naredi človeka”, nato pa nadaljevali z drugim delom reka, da ”manira ga pa cira”. Najprej smo si namreč ogledali t. i. fundus, skrambo oblačil, ki jih med svojim nastopom v različnih televizijskih oddajah nosijo redno zaposleni in gostujoči nastopajoči (le kako se skrbne gardobinerke branijo pred molji?), nato pa smo si kar temeljito ogledali tri glavne studije, v katerih poteka večina oddaj TV Slovenija. Nekako si sledijo po velikosti od studia ena do studia tri. Vsak pa ima svoje skrivnosti, ki jih po potrebi zakrijejo in spet po potrebi odkrijejo scenski in tehnični mojstri. Zavedati se je namreč treba, da se veliko tega, kar se na televiziji vidi, v resnici brez kamere sploh ne vidi. Ko gledaš surove prostore nekakšnih nekdanjih zaklonišč, se res lahko vprašaš, od kod vsa fama o blišču odrskih luči. Ja, za tem morajo stati številni oblikovalci oddaj, od kostumografov in zelo pomembnih ”lučkarjev”, ki lahko koga tudi nalašč narobe osvetlijo, do tonskih mojstrov in seveda ”možganov” televizijskega dogajanja, ki imajo lobanjo v televizijski (ali radijski) režiji. Ko dve ali tri ure po tem, ko si si za pultom, za katerim si si zabeležil kakšno misel, gledaš tri odlične voditeljice (spet je med njimi Korošica Janja Koren), ki so jih strpali v dvourno oddajo večinoma turobnih dogajanj pri nas, si težko predstavljaš, kaj se je v tem času dogajalo s temi prostori. A Bergant nas je s precejšnjo mero (samo)kritičnosti popeljal tudi mimo seveda izzivalnih ”trotelbobnov” in studija, kjer se je zelo uspešno dogajala tudi koroška kuharija.
Več pa ne bom pisaril. Srečanja so za to, da se jih doživi, ne pa podoživlja iz fotelja.
Milan Vogel
Comments