Člani Kluba Korošcev Ljubljana (KKL) smo na prvo čudovito sončno aprilsko soboto organizirali avtobusni izlet v Celje…«NE izlet! je zajamrala Nataša Stergar, idejna in siceršnja organizacijska vodja tega dogodka, Nataša Stergar. »To je prava strokovna ekskurzija!« Ona to res zna oceniti, saj je po poklicu profesorico in tudi članica KKL, kar nas veseli.
Saj poznate tisti rek »Slab začetek, dober konec«, v našem primeru pa je opis dogodka potekal nekako takole: »Porazen začetek – odličen konec«. Kot to ni običaj, so že ob zbiranju na parkirišču v Tivoliju eni zamujali, drugi so čakali na Viču, nekateri so se peljali s svojimi avti, ena je prišla kasneje, ene pa sploh ni bilo. Avtobus, planiran za 21 oseb, je bil tako precej prazen, za vodjo Natašo pa polne roke dela, da je vse te probleme uredila suvereno in brez vsakršnega nerganja. Dobra stran je bila v dejstvu, da si je nenapovedano slastno malico, za katero je ljubeznivo poskrbela Bernarda Lasan, razdelilo manj ljudi.
V Celju, s soncem obsijanem knežjem mestu, nas je s prešernim nasmehom pričakal naš drugi vodič mag. Damir Zerič, kustos Pokrajinskega muzeja v Celju, katerega nam je priskrbela Nataša. Popeljal nas je direktno na ogled tamkajšnje največje znamenitosti - nekdanjo rezidenco celjskih knezov - Knežji dvorec, kjer smo si ogledali arheološko najdišče, ki so ga poimenovali »Mesto pod mestom«. To je največje razstavišče in situ z ohranjenimi ostanki antične Celeie. Osupljivo doživetje je bilo to za nas, še dodatno, ko ob razlagi zgodovinarja dojameš, koliko naporov in dela je bilo potrebno, da si to »podzemlje« lahko sedaj ogledujemo. Lepo je slišati tudi, kako visoko leteče načrte s to stavbo gojijo za naprej.
Razložil nam je, da je Celeia bila v največjem razcvetu v času rimskih kolonij, na današnjem območju pa je nastala na sedanji lokaciji v času halštatske kulture. Tudi ime Keleia je nosila, ko so bivali tam Kelti, v času Rimljanov pa Civitas Celeia. Leta 45 je dobila mestne pravice in bila je bogato mesto, zavarovano z močnim obzidjem.
Damir nas je v Knežjem dvoru, slavni rezidenci Celjskih grofov, katerega začetek gradnje sega v 14. stoletje, popeljal še na ogled, za nas Slovence, nadvse zanimive stalne razstave o Celjskih grofih, pravzaprav knezih, naši najbolj znani plemiški vladarski družini. Ta razstava je obogatena s sodobnimi tehnološkimi rešitvami in tudi z glasbo, ki se poda ogledovanju znamenitih lobanj celjskih grofov, umeščenih v posebnih kovinskih stebrih. Te so bile na drugi lokaciji na ogled javnosti že od leta 1811, ko je bila odkrita grobnica v Marijini cerkvi v Celju.
Ogledali smo si celotno razstavo v dveh nadstropjih in Damir nam je na njegov duhovit način izčrpno razložil zgodovino Celjskih, ki so se bliskovito, v približno 100 letih, povzpeli med vodilno plemiško elito srednje Evrope, do tragičnega konca, se pravi izumrtja moške linije in o uničujoči pogodbi s Habsburžani o obojestranskem dedovanju. Tu so nekateri člani preizkusili težo zaščitnih rekvizitov.
Staro mestno jedro nas je prijetno presenetilo z urejenostjo, arhitekturno lepoto in bogastvom in ob strokovni razlagi našega Damirja bi še kar tavali po mestu, a čas nas je že po malem preganjal.
Na kratko smo si še vodeno ogledali znamenito cerkev sv. Danijela, ki leži v prenovljenem starem mestnem jedru, z začetki gradnje v letu 1300. V cerkev je v zunanje stene vzidanih več srednjeveških in renesančnih nagrobnikov. Konec 19. stoletja je bila regotizirana, ko je bil med drugim uničen del cerkvenih poslikav Frančiška Jelovška. Leta 1963 je bila prenovljena in postala stolnica leta 2006. V sosedstvu pa od leta 1991 kraljuje kip škofa Antona Martina Slomška, pomembne celjske osebnosti.
Kip svetovne popotnice in poliglotke Alme Karlin nas je do te mere očaral, da smo se ob njej celo fotografirali. Večini je poznana njena žalostna, a pravzaprav tudi vesela in predvsem zelo uspešna življenjska zgodba, ki še danes buri celjske duhove.
Lahkoten sprehod po obnovljenih poteh ob reki Savinji nas je osvežil in sprostil in sonček nas je prijetno grel. Postreženi smo bili še z eno znamenitostjo – z ostanki rimskega mestnega obzidja, ki je v zgodovini služil kot kamnolom ob gradnji novih stavb.
Kot zadnjo točko programa bogate strokovne ekskurzije smo se z Damirjem in našim busom popeljali na čudovito obnovljen Celjski grad, z mnogimi grajskimi razglednimi točkami, s katerih pogled sega daleč do hribov in gora, v ospredju pa je mesto Celje obrobljeno z očarljivo reko Savinjo. Damir nam je razložil pripadajočo zgodovino in za ves njegov trud smo se mu tudi zahvalili. Tu se nismo dlje zadrževali, čeprav je kava diiišaaaala, saj so naši želodčki krulili.
Potešili smo jih na sosednjem hribčku v gostilni »Pri Kmetec«, ko je Nataša zopet vzela vajeti v svoje roke. Vnaprej nam je bila rezervirala izredno okusno in sveže kosilo, kakršnega običajno skupinam ne postrežejo. Razigrali smo se po koroško in pogovarjali o vsem mogočem, samo o zgodovini ne. Sedeli smo v prijetno ozaljšani restavracijski sobi s pogledom na Celjski grad in prečudovito razčlenjeno teraso s prav tako čudovitim razgledom in se v mislih in naglas močno zahvaljevali naši dragi Nataši, ki je dušo dala na tem izletu. Seveda smo se zahvalili tudi Dragu Kompanu, ki nas je za izlet prijavljal in odjavljal …
Zapisala Doroteja Omahen v sodelovanju z Natašo Stergar
Comments