na turistični kmetiji HIŠA VIHER 19. in 20. oktobra 2018.
Dva res čudovita in zanimiva dneva smo preživeli udeleženci 23. Koroške kuharije v HIŠI VIHER v Vuzenici na Koroškem. Hišo, ki je nekoč služila kot pristava bližnjega dvorca Štok, prvič pisno omenjeno 1542, sta sedanja lastnika v zadnjih 10-tih letih popolnoma obnovila z velikim spoštovanjem do prvotnega zunanjega izgleda hiše in tudi notranjega velbanega-obokanega pritličja, mansardni bivalni del hiše pa odraža bivanjsko potrebo sodobnega načina življenja, obogateno z elementi iz preteklosti kot spoštljiv spomin na prednike. Tudi vreme nas je bogato obdarilo s toplima sončnima dnevoma. Oba dneva smo bili obdani z neverjetno ljubeznivostjo in prijaznostjo naših gostiteljev, tj. treh članov družine Viher - Pečoler: arhitektke Anuške, ekonomista in športnega pedagoga Patrika ter najstnice, marljive in sposobne hčerke Ane Katarine, bodoče oblikovalke. Imeli smo tudi izjemno turistično vodstvo naše gostiteljice Korošice Anuške Viher in zaznali smo lahko, kako neizmerno je predana po omi Katici, tej stari družinski hiši in tudi rodni Vuzenici.
Oba dneva smo uživali v vsem, kar premorejo, celo na njihovi konjeniški kmetiji v bližini smo bili, kjer smo jahali konje in se spraševali, ali je to res, kajti vse nam je bilo podarjeno, saj od nas niso sprejeli niti centa in bilo nas je 12 oseb.
V spomin na dogodek smo gostiteljem podarili rustikalno slikarijo na lesu, za katero upamo, da bodo našli primeren prostor v tej slikoviti, očarljivo obnovljeni 500 let stari kmečki hiši.
Ob prihodu nas je za dobrodošlico čakala še topla, slastna pehtranova potica, pa doma narejene pijače z različnimi zelišći, pa domači jabolčni sok. Popeljali so nas na ogled celotne hiše ob razlagi bogate zgodovine nekdanje pristave in dvorca Štok v sosedstvu. Občudovali smo naša gostitelja za to stvaritev, ki se imenuje HIŠA VIHER in za vso korajžo in vztrajnost, ki je bila potrebna za njeno obnovitev. Kajti hiša je nekaj zelo posebnega. V njej je usklajeno vkomponirano staro z novim, stoji na zavidanja vredni lokaciji in čutiti je mogoče prepletenost z dušo na vsakem koraku.
Ob izvedbi Koroške kuharije v veliki in dobro opremljeni kuhinji, smo imeli vsestransko in neverjetno zavzeto podporo in pomoč Anuške, Patrika in Ane Katarine.
Tudi tokratni jedilnik smo kot po navadi začeli s KKL tradicionalnimi kruhovi srčki, tokrat z namazom iz vloženega čemaža ob spremljavi »strdene materine dušce« in »orehovca«.
Kuhali smo po starih receptih Anuškine ome Katice in iz povsem svežih sestavin od okoliških kmetov, katere je vse priskrbela gostiteljica. Nam v pomoč in njemu v uk se nam je pridružil še simpatični domačin, mladi bodoči kuhar Jan Repnik.
Kuhali smo: »domačo župo ome Katice z jetrnimi knedli«, »domačega zajca z rora po Viherjevo«, »ajdovo kašo po Viherjevo«, »solato s štrankle po Viherjevo«. Na koncu so kraljevali še »omini buhtli s črničevo marmelado«. Prav vse nam je odlično uspelo in pohvalili smo recepte ome Katice. Jedi smo zalivali z »vuzniškim moštom« in na koncu z različnimi domačimi digestivi. Pripravljene jedi smo užili v njihovi veliki jedilnici, kjer je za nas mizi slavnostno okrasila mlada Ana Katarina.
Vsi smo bili maksimalno dobro razpoloženi in smo med kuhanjem tudi ubrano prepevali koroške pesmi in bili smo kar zaposleni. Lokalna televizija nas je snemala, Vuzeniški župan g. Franjo Golob nas je prišel pozdraviti, obdaril nas je s spominki iz Vuzenice in obljubil, da se nam naslednje leto pridruži na našem Koroškem večeru s plesom.
Naša draga Anuška nas je drugi dan še strokovno popeljala na ogled biserov Vuzenice, kraja, ki prej nikomur od nas ni vzbujal večjih pričakovanj. Nepričakovano smo spoznali kulturno, tehnično in tudi naravno dediščino.
Kraj Vuzenica se prvič pisno omenja leta 1238 in potem leta 1288 kot trg. Vuzenica je nastala v dveh delih, kot starejši Zgornji trg in mlajši Spodnji trg. Cerkev sv. Nikolaja, ki nam jo je predstavil karizmatični župnik gospod Tadej Legnar, je bila zgrajena v 12. stoletju in so jo v 13. stoletju povečali ter nato še večkrat dograjevali in opremljali notranjost.
Kraj je zaznamovan prav tako močno z dediščino slovenskega škofa, pisatelja, pesnika, pedagoga, narodnega buditelja in blaženega Antona Martina Slomška, ki je v Vuzenici služboval od 1838 do1844. Največja znamenitost, tudi s strani župnika predstavljene Slomškove sobe, je poslikani baročni leseni strop iz davnega leta 1653.
Zanimiv je ostanek portala Štokovega dvorca (1578 - 2007) in ostanki nekoč mogočnega gradu Vuzenica ali Pistrovega gradu (1210) in seveda tudi železniški kamniti most, imenovan viadukt (1862).
Kraj je še posebno poznan po nekdanjih flosarjih (splavarjih) na Dravi, kar v sedanjem času ponovno oživljajo v turistične namene.
Presenetila nas je tudi mična kmečka ekološka tržnica, kjer so nas na stojnicah pričakovali domačini. Predstavnice in predstavniki okoliških kmetij so nas z različnimi domačimi dobrotami tudi ljubeznivo pogostili.
Slovo od naših gostiteljev je bilo zelo prisrčno, kot od dobrih prijateljev, kar smo tudi postali in prepričani smo, da se ponovno snidemo v kakršni koli že sestavi.
Zapis in fotografije Doroteje Omahen, vodje kulinarične sekcije »Koroška kuharija« KKL
ob sodelovanju Draga Kompana in Mire Vidmar
Comments