• Drago Kompan

Poročilo o 29. Koroški kuhariji v Velenju

V soboto, 11. septembra 2021 smo organizirali 29. Kuharijo v Velenju. Tam blizu v Podkraju pri Velenju imata svoj dom Zlatka Lampret Kompan in njen mož Milan. Prijazno sta nas povabila, da pridemo kuhati k njima v njun dom. Zlatka je namreč sestra Draga Kompana, Korošica, rojena v Javorju nad Črno na Koroškem. Povabilu na 29. kuharijo se je odzvalo 6 udeležencev. Iz Ljubljane smo krenili ob 8 uri in prispeli v Velenje ob 10-tih. Najprej smo se ustavili ob Škalskem jezeru na kavi in rogljičku v Ribiškem domu, kjer smo lahko uživali tudi ob pogledu na jezero, ki je bilo polno ribičev ob obali. Povedali so nam, da poteka ribiško tekmovanje. Po osvežitvi s kavo smo se odpravili na Velenjsko plažo ob Velenjskem jezeru. Plaža nas je prijetno presenetila s svojo impozantnostjo in urejenostjo. Seveda je k vzdušju in lepoti prispeval tudi lep sončni dan, saj nas je med jutranjim sprehodom že grelo toplo dopoldansko sonce.

Po tem čudovitem sprehodu smo se odpeljali v Muzej Velenje na Velenjskem gradu, ki je prvič omenjen v pisnih virih leta 1270. Tam smo si ogledati nekaj stalnih razstav. Vstopnice smo kupili v Stari trgovini, ki je opremljena z originalnim pohištvom iz obdobja 1930. V njej se nahajajo zanimivi eksponati iz »starih časov«, kot so omare s predalniki za različne vrste moke ali žitnih zrn, razne tehtnice, stara blagajna itd. Tudi Stara gostilna je opremljena tako, kot so bile opremljene gostilne v tistih starih časih. Zanimiv je star hladilnik (brez elektrike) in nekakšna »lajna«, velika kot omara, za izvajanje glasbe. Ogledali smo si razstavo fotografij nastajanja sodobnega mesta Velenje (1945-1960), stalno zbirko sodobne slovenske umetnosti, stalno zbirko predmetov, ki jih je v petindvajsetih letih bivanja v Afriki zbral in Velenju poklonil češki akademski kipar František Foit. Za vse, kar je postavljeno na ogled na gradu, bi bilo potrebno več časa, da bi si lahko temeljito ogledali vse stalne razstave, ki govorijo o preteklosti teh krajev.

Ob 13.00 uri smo prispeli v Podkraj pri Velenju k Zlatki in Milanu. Pričakala sta nas že pred hišo, kjer je na mizi že čakala dobrodošlica, tj. koroški srčki z namazom, ki ga je pripravila Zlatka (namaz iz zmletih gruškovih kvoc (hruškovih krhljev), putra in strdi /namaz iz suhih hruškovih krhljev, masla in medu ter črničev šnops (borovničevo žganje).

Po začetnem spoznavanju in dobrodošlici smo se takoj lotili kuhanja po programu. Najprej je bil na vrsti pečen čebu z jajci/opečena čebula z jajci. Narezano čebulo smo popekli in dodali le malo jajc, tako da je prevladovala pražena čebula. To smo pojedli s koroškim rženim kruhom, ki ga je že pred dvemi dnevi spekla Zlatka. Zelo dobro je bilo in nič ni ostalo v ponvi. Istočasno smo dali kuhati suho župo. Milan je presekal kračo, da smo jo lahko spravili v velik lonec. Dodali smo korenček in lovorjev list in pustili, da se počasi kuha. Medtem je Zlatka že dajala navodila za pripravo rpičevih (krompirjevih) štrukljev.

Eni so lupili kuhano mlačno rpico (mlačen krompir) pripravljali testo z moko in s stisnjenim krompirjem, drugi pa filo (nadev), ki je bila iz kuhanega, na drobno naribanega rumenega korenja, masla, stepenega jajca, na maslu prepraženih drobtin itd. skratka tako, kot je zapisano v receptu. Ko sta Doroteja in Zlatka pripravljali farflče (testenine za v juho), smo preostali z velikim zanimanjem opazovali potek priprave te jušne zakuhe. Spoznali smo, da je priprava zelo enostavna, kot so v starih časih pač kuhali –enostavno in okusno. Priprava hrena z jajci je trajala kar nekaj časa. Najprej smo jajca skuhali v »v trdo«, jih ohladili, olupili in narezali na majhne kocke. Naribali smo domači hren, ki ga je iz vrta prinesla Zlatka, in dodali na drobne kocke narezani mlečni kruh. Dodali smo še bučno olje, kis in sol in tako pripravljeno jed postavili v hladilnik.

Juho smo kuhali debeli 2 uri, saj je bila krača, ki jo je prispeval Drago, precej velika in zelo okusna. Zlatkin mož Milan jo je odcedil, nakar smo v juho zakuhali pripravljene farflče. Komaj smo čakali, da smo dobili na mizo suho župo s farflči. Vsem je zelo teknila in smo jo vsi zelo pohvalili.. Seveda ne smemo pozabiti, da sta vsako jed, preden smo jo servirali na mizo, najprej umetelno pripravili za fotografiranje Bernarda in Doroteja.

Zelo sta se potrudili tudi za aranžiranje mize, kjer smo jedli, tako da nam je hrana še bolj teknila. Anka, Milanova sestra, je ves čas pomagala pri večini opravil, saj je vedela, kje je kakšna posoda, začimbe ali druge sestavine, ki smo jih potrebovali pri kuhanju. Skoraj vse sestavine pri tej kuhariji je prispevala Zlatka, za kar smo ji nadvse hvaležni. Tudi krača, ki jo je prispeval Drago, je bila odlična, nabavljena pri »njegovem« mesarju v Vodicah. Prišli smo do naslednje jedi, tj. je krače in hrena z jajci. Odlično meso nam je zelo teknilo, še posebej s pripravljenim hrenom po receptu Dragove mame. Nekateri so menili, da je hren »hud«, ampak so ga z užitkom jedli, tako da ga v skledi skoraj nič ostalo.

Zadnji čas je bil, da smo se lotili še priprave za koroški rženi kruh z drožmi. Zamesil ga je Drago, droži pa je že prejšnje dni pripravila Zlatka. Seveda so vsi ostali z velikim

zanimanjem opazovali, kako se to pripravi. Testo mora potem dvakrat vzhajati, za kar je potrebno kar nekaj časa. Da smo lažje počakali tudi na rpičeve štrukle, sta nam Milan in Zlatka pokazala še svoj mali hlevček s kozo in kozličkom ter z nekaj kokošmi. Ja, te pridne kokoši so v preteklih dneh znesle vsa jajca, ki smo jih ta dan uporabili pri kuhariji. Zlatka je za trenutek izginila, nakar je prišla do hlevčka s frajtonarico in že po poti zaigrala, da je odmevalo okrog. Nekaj sosedov je kar zavriskalo, saj to njeno muziko in veselje že poznajo. Vsem nam je zaigralo srce in smo skupaj zapeli nekaj ponarodelih pesmi, seveda, ob spremljavi harmonike. Kmalu bi pozabili, da se pečejo štruklji in da vzhaja testo. Še pravi čas smo prišli nazaj v kuhinjo, kjer je že dišalo po pečenih » rpićevih štruklih« Pripravili smo jih z dvema različnima nadevoma. En nadev je bil pripravljen iz belega korenja, ki smo ga obogatili z medom, mletimi lešniki, čokolado, cimetom, sladkorjem in s praženimi drobtinami, za drugi nadev pa smo uporabili ocvirke. Rpičeve štrukle smo na mizo postregli skupaj z ohlajenim rabarbarinim kompotom. Štruklji so nam bili tako všeč, da smo morali z njimi krožnik napolniti še enkrat.

Medtem se je pekel že tudi kruh, ki je dišal iz pečice. Ko smo že dokaj siti čakali, da se speče, pa je Milan prinesel za pokušino še savinjski želodec, ki ga sam dela vsako zimo. Kljub temu, da smo bili siti, je bil neverjetno dober in je zelo teknil. Zraven smo seveda jedli koroški ržen kruh, ki sta ga Zlatka in Milan spekla za nas že pred dnevi. Tudi »mošt« (jabolčno vino), ki ga je lani pripravil Milan, je cel dan vlažil naša suha grla. Čeprav je bilo v ponudbi tudi vino, ga nismo odprli, ker je bil mošt vsem najbolj všeč. Končno je bil še kruh spečen. Drago ga je vzel iz pečice in lep je bil kot sonce. Zelo lepo po domače je dišal in ravno prav je bil pečen, kar smo ugotovili, ko smo ga prerezali. Vsak je dobil tudi svoj košček za domov.

Težko smo se poslovili, a ni šlo drugače, saj je sonce že zdavnaj zašlo in bližal se je mrak. Zlatka in Milan in 29. koroška kuharija nam bosta ostala v zelo lepem »kulinaričnem« in »etnološko-kulturnem« spominu, za kar se jima iz srca zahvaljujemo.

(vse fotografije: Doroteja Omahen)

Poročilo sestavili: organizatorja Drago Kompan in Zlatka Lampret Kompan ter Doroteja Omahen, vodja Kulinarične sekcije Koroška kuharija pri KKL.

8 views

Recent Posts

See All

Spoštovani člani KKL, Prilagam vabilo na 27. koroško kuharijo in vas vabim, da se KOROŠKO POLJSKE kuharije udeležite v čim večjem številu. Lep pozdrav. Janko Arah