• Pffft Tsss

Večer z Nužejem, ki “je bil zmeraj zraven, a nikoli glaven”.

Četrtek, 1. februarja 2018



Februarsko srečanje smo začeli tako, kot se prihajajoči pomladi spodobi (čeprav je že grozil sneg na Ljubelju in tudi v nižini): na Radišah nad Celovcem, ki veljajo za najbolj sončen kraj na Koroškem. V renici so se nekateri tja odpravili nekaj dni prej, ko so tam Krščanska kulturna zveza, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in Slovensko prosvetno društvo Radiše predstavljali zgodovinsko delo svojega rojaka Nužeja Tolmajerja, več kot šesto strani debelo knjigo Tiha zemlja. Pesniško izročilo z Radiš in okolice, ki so ji dodani trije CD zapetih pesmi. Mi pa smo avtorja povabili v tradicionalno srečališče našega kluba pri Slamiču in ga prepustili pogovoru s predsednikom našega partnerskega Kluba koroških Slovencev Janezu Stergarju. Tako pestre družbe v našem klubu še nismo imeli, vse v duhu, da se moramo vsi, ki smo kakorkoli povezani ali navezani na Koroško, več družiti in tudi več storiti zanjo. In kako se naj bi srečanje končalo drugač kot s pesmijo: upokojeni nadškof Alojz Uran je bil prepričan, da se pogovor o petju ne more končati drugače kot s pesmijo. In smo jo urezali N'mau čez izero. Dobrih pevcev ni manjkalo!


Nužeju (ime izhaja iz podomačenega imena Bartolomej - Jernej) Tolmajerju sojenice niso bile naklonjene, saj se je rodil leta 1942 v nemškem taborišču, kamor so njegovo družino pregnali kot še okrog tristo slovenskih družin s Koroške. Oče, zavzet kulturni delavec na Radišah, je bil že pred tem mobiliziran v nemško vojsko in se je prek jugoslovanskega kanala domov vrnil šele konec leta 1946. Na domačiji so bili Nemci iz Kanalske doline, zato se leto dni niso mogli vrniti nanjo. Mati je zaradi travm vedno padla v nezavest, ko je zagledala uniformo.


Doma so veliko prepevali ob vsaki priložnosti, kar je še posebej spodbujala mama, in Nužej je že leta 1951 nastopil na odru v opereti Miklavž prihaja. Čeprav je končal orglarsko in kmetijsko šolo, pravi, da so bili njegova najboljša šola obiski pri ljudeh. Skoraj štirideset let je bil tajnik Krščanske kulturne zveze v Celovcu in brez njegove angažiranosti bi bilo marsikaj iz življenja koroških Slovencev za vedno pozabljeno. Pod njegovo skrbjo so izšla številna dela koroških glasbenikov (opus zbranih ljudskih in nabožnih pesmi iz zbirke Franceta Cigana, monografiji Antona Nagaleta in Pavleta Kernjaka), obsežna zbirka Tako smo živeli Marije Makarovič, eno njegovih najpomembnejših del pa je tudi obnova Drabosnjakove domačije na Kostanjah nad Vrbskim jezerom s postavitvijo stalne etnološke zbirke. Slovensko etnološko društvo mu je lansko leto za “aktiviranje, zbiranje, realizacijo in kontinuirano delo pri ohranjanju koroške kulturne in etnološke dediščine” podelilo Murkovo listino. Njegovo delo je priznala tudi Avstrija in mu je podelila častni znak za zasluge za republiko Avstrijo.


Čeprav nikoli v ospredju, je bil vedno tudi del političnega dogajanja in je odznotraj spremljal velika nasprotja med političnimi organizacijami. Vedno je vneto zagovarjal dialog in bil za dogajanje nad mizo in ne pod njo. To se kaže tudi v tem, da je bil nekaj časa polovično zaposlen pri nasprotujočih si Krščanski kulturni zvezi, pol pa pri Narodnem svetu koroških Slovencev. Ko je zbiral med ljudmi članarino za organizaciji, je ugotavljal, da se delavci zaradi pritiska nemškega kapitala niso vključevali. Kot tajnik Krščanske kulturne zveze je bil urednik njenega glasila Naš tednik in štirikrat zaprt. Za zadnja leta misli, da je odnos med političnimi organizacijami boljši prav zato, ker je med njimi več dogovarjanja, boljši je tudi dialog z matično domovino. Predvsem pa je vesel, da so politične organizacije spoznale, da se je treba z Dunajem in Ljubljano pogovarjati skupaj. S sedanjim deželnim glavarjem Petrom Keiserjem se je veliko spremenilo na bolje, Ljudska stranka pa še vednio igra negativno vlogo

Smisel zbiranja ljudskega blaga in ohranjanja koroške kulturne dediščine vidi v njenem vračanju med ljudi. To je namen vseh publikacij, ki so izšle pri Krščanski kulturni zvezi ali pri Inštitutu Urban Jarnik, katerega je pomagal ustanoviti in mu danes predseduje. Takšen je tudi namen vsakoletne prireditve Koroška poje, ki je brez Nužeja Tolmajerja tudi ne bi bilo. Predvsem pa je bilo plodno njegovo delovanje z mladimi, pri razvoju mreže glasbenih šol, organiziranju raznih tečajev, lutkarstva, predvsem pa petja.


Nužej je širok govornik, zato ga je moral Janez včasih kar usmeriti nazaj k svojemu vprašanju ali temi. Tako smo prišli tudi k njegovemu življenjskemu delu, knjižni in CD izdaji pesemskega izročila z Radiš in okolice z naslovom Tiha zemlja, poimenovano po pesmi, ki jo pojejo skoraj vsi cerkveni zbori. Pripovedoval je o svoji štiridesetletni želji, da bi te pesmi, ki jih je veliko našel že objavljenih ali v različnih arhivih, nekoč objavil in vrnil med ljudi. To mu je uspelo v zadnjih osmih letih po neštetih snemanjih po domovih in drugje. Tako v knjigi nismo dobili le tekstovnega in notnega zapisa pesmi, marveč tudi natančno dokumentacijo o zbiranju, objavljanju in petju pesmi z Radiš in okolice s prav tako zelo natančno dokumentiranim zgodovinskim slikovnim gradivom. S prve plošče je mogoče slišati različne priredbe in izvedbe pesmi, ki jih je zapisal Jurij Drobivnik, majniške pesmi in kolednice, z drugih dveh pa pesmi, ki so jih zapeli nešteti pevci vseh generacij z Radiš in okolice, ki so prav tako skrbno predstavljeni. Seveda se ni pozabil zahvaliti svojim tesnim sodelavcem Martini Piko-Rustja, Martinu Kuhlingu, Uši Serajnik, Milki Olip in Egiju Gašperšiču, pa seveda svoji družini, zlasti vnukinji Mirjam Lampichler, ki je z narcisami okrasila naslovnice.


Z navdušenjem so de oglasili nekateri strokovnjaki s te strani, ki so z Nužejem na Koroškem tesno sodelovali: Lovro Sodja je spomnil na širitev glasbenih šol, ko so iz Ljubljane tja vozili celo klavirje, arhitekt Peter Fister je prepričan, da se Nužeju ne znamo dovolj zahvaliti za to, kar smo z njegovo pomočjo lahko naredili na Koroškem kot enotnem kulturnem prostoru, v katerem pa je bila Koroška zmeraj posebnost, nadškof Alojz Uran je na Nužejevem primeru ugotavljal, kaj vse se da narediti, če ljudje stopijo skupaj, Marija Makarovič pa je označila za motor, ki je za vsakega našel svoje delo, zato mora napisati spomine.


Milan Vogel

0 views

Recent Posts

See All

Štajerski festival KULT-Štajerska III

Spoštovani člani KKL, Dr. Karmen Teržan Kopecky, predsednica DSAP iz Maribora, nas vabi na štajerski festival KULT-Štajerska III. Pripravili so veliko zanimivih prireditev, osrednja pa je 5. oktobra