Zapis okrogle mize z dne 5. februarja v kavarni »KAVA – ČAJ«, pri Slamiču, na Kersnikovi ulici

NAJPOGOSTEJŠE KRŠITVE PRAVIC DRŽAVLJANOV V POSTOPKIH Z URADNIKI Renata Picej

Februarska okrogla miza se je zgodila 5. februarja v kavarni »KAVA – ČAJ«, pri Slamiču, na Kersnikovi ulici, naš tokratni predavatelj pa je bil naš član mag. Marijan Štrikar. Prevaljčan, s končano kadetsko šolo v Tacnu, z diplomo Pravne fakultete, in magistrsko nalogo na temo »Vsebinski in postopkovni okvir delovanja inšpekcijskih služb v Republiki Sloveniji« v žepu, nas je preprosto – šokiral! Kar je povedal in povedal je veliko, pripovedoval pa živahno, podkrepljeno s primeri in lastnimi izkušnjami, nas je puščalo že na meji verjetnega. Je res, kar je povedal?

Človek s številnimi operativnimi in vodstvenimi izkušnjami v policiji. Vodja skupine učiteljev strokovnih predmetov, inšpektor za splošne in posebne operativne naloge v Ministrstvu za notranje zadeve, vodja sektorja za zavarovanje in preventivo, načelnik oddelka za organizacijo, pooblastila in razvoj milice na Ministrstvu za notranje zadeve. Nosilec projekta uvedbe elektronskega poslovanja vseh policijskih uprav za notranje zadeve, direktor Operativno komunikacijskega centra, svetovalec vlade v kabinetu ministra za področje javne varnosti in za področje razvoja in organizacije javne uprave, upravni inšpektor v Ministrstvu za notranje zadeve, inšpektor svetnik v Inšpektoratu RS za notranje zadeve in upravni inšpektor v Ministrstvu za javno upravo…

Ko tako kompetentna oseba spregovori o upravnih postopkih, s katerim se intenzivno ukvarja zadnjih deset let in jih celo predava na seminarjih Upravne akademije resornega ministrstva ter je hkrati celo glavni urednik uredniškega odbora portala upravnih enot, in trdi, da je na tem področju v Sloveniji prava zmeda in kaos, potem – ja potem, smo ga najprej vprašali, če je to kar pripoveduje sploh res. In je rekel – da je! In nam so stopili lasje pokonci!

Upravni postopek je temelj demokracije, pri čemer naj bi uradne osebe zgolj preverjale izpolnjevanje predpisanih pogojev za pridobitev pravice ali naložitev obveznosti. V demokraciji zakonodajna oblast odloča o pravicah in obveznostih, a je ob tem hudo diskrecijska (v javnem interesu) in s tem nasprotna demokraciji. Ustavne pravice so zelo široke, pravni postopek pa še ni dosegel vseh.

Ko kot svobodni ljudje vstopamo v razmerja z javno upravo, vstopamo po pravice do zdravnikov, učiteljev, javnih prevozov in najrazličnejših javnih agencij, zbornic, zavodov, podjetij ali organov samoupravnih lokalnih skupnosti, ko ti »delijo pravice« iz svoje izvirne pristojnosti. Z vsakim vstopom k tem in drugim organom je naše razmerje podvrženo pravilom upravnega postopka. Kako to poteka, naj bi preverjali upravni inšpektorji, teh pa je vse manj. Od nekdanjih 14 so ostali le še trije. Zakaj jih ni več? Kdo teži k temu, da se čim manj odkrije?

In smo slišali: Če Tine nekaj potrebuje in mu Tone, kot uradnik, pod nos najprej pomoli vlogo s številnimi vprašanji, za na vrh naloži še nalogo, da sam pridobi deset dokumentov in podatkov ter ga pošlje še na naslednjih deset drugih naslovov – je nekaj hudo narobe. Narobe so že zahteve, ki jih je neka ustanova samoiniciativno nastlala na vložni listič in narobe je vse ostalo! In po domače gre naprej po celi ljubi državni upravi, po ministrstvih in inštitucijah. Izvedeli smo ogromno primerov, najbolj zabavna, čeprav ne najbolj kruta, pa je zadeva okoli 500 slovenskih potnih listov, ki ji imajo naši najvišji politiki in diplomati, ki jih je razdelil organ, ki za to sploh ni pooblaščen.

Najbolj smo se seveda nasmejali ob primeru, ko je Štriker navedel svoj šolski preizkus z inštitucijami, na katere se je obrnil z dopisom, do katerega je bil ko državljan Slovenije upravičen, čeprav je bila vsebina približno takšna: »Naslednji teden sem na počitnicah. Prosim, da mi med mojo odsotnostjo priskrbite zaboj jabolk, saj bo ravno takrat, ko me ne bo, potekala akcijska prodaja sadja.« S tem neresnim dopisom je zgolj demonstriral, da lahko nek organ zaprosi za pomoč in le-ta mora odreagirati. Bilo je to pred mnogimi leti in od desetih naslovnikov je dobil zgolj en odgovor in sicer: »Niste napisali katero sorto!« Ostali niso vedeli, kako bi reagirali. Inštitucija se je dolžna odzvati in izvršiti svoje poslanstvo, pa se tega največkrat sploh ne zaveda! Tu je za pomoč državljanom in za čisto nič drugega!

Smešno, ironično ali po »butalsko«? In slišali smo še več, pa ni za objavo. Mi, ki smo prišli na okroglo mizo, vemo zakaj so ostali le še trije inšpektorji. Vi, ki bi to radi vedeli, pa niste prišli na okroglo mizo, vam je lahko žal za večno! Tako osupljivega predavanja še nismo imeli!