• Pffft Tsss

Planinski izlet: Notranjska – Kras, petek 9.6. 2017 in sobota 10.6. 2017

V petek, dne 9.6.2017, se nas je zbralo petnajst članov Kluba Korošcev Ljubljana na parkirišču Hale Tivoli v Ljubljani.

Okrog 8. ure smo se odpeljali proti Postojni, kjer smo si ogledali okolico Predjamskega gradu, ki je le 9 km oddaljen od Postojnske jame. Slikovit, mogočen, izzivalen, skrivnosten in neosvojljiv - visoko v skali kraljuje že dobrih 800 let. V Guinnesovo knjigo rekordov je vpisan kot največji jamski grad na svetu.

Kraški svet pod gradom, s svojim jamskim sistemom, je bil odlično zaledje. V njem je skrivni rov, ki vodi na svobodo, vir pitne vode, dodatno skrivališče in prostor za shranjevanje hrane. Pač za vse, kar se je med obleganjem izkazalo za nepogrešljivo, dragoceno in bistveno. Vse to in še veliko več nam je predstavil naš član KKL-ja Mitja, ki nas je pričakal pod mogočno predjamsko lipo.


Od tu smo nadaljevali pot do Eko muzeja pivških presihajočih jezer. Spoznali smo zgodbo o vodi na kraškem svetu Zgornje Pivke. Predstavitve posameznih jezer vključujejo tudi življenje domačinov v tej pokrajini, kjer je enkrat preveč, drugič pa premalo vode. Makete najpomembnejših življenjskih okolij – mokrih in suhih travnikov, grmičev, gozdov in jam. Spoznali smo pestrost rastlinskega in živalskega sveta v pivški kotlini.

Na kmetiji Pri Andrejevih v bližini Pivke smo se okrepčali z dobro enolončnico in sladico. Zelo prijazni gostitelji se od nas kar niso in niso mogli posloviti.

Škocjanske jame smo si z Mitjo - seveda po planinsko - ogledali kar s hriba.


Okrog 16.00 ure smo prispeli v Divačo do Škrateljnove hiše – Muzeja slovenskih filmskih igralcev. V njej je tudi stalna razstava, posvečena prvi slovenski filmski zvezdi Iti Rini, rojeni v Divači, ki je v 30-ih letih prejšnjega stoletja zaslovela po Evropi, svetu in naši širši domovini Jugoslaviji. Leta 1997, ob 90 letnici njenega rojstva, je Slovenska kinoteka v sodelovanju z občino Divača in Zavodom za spomeniško varstvo Nova Gorica poskrbela za obnovo Škrateljnove hiše.


V Lipici smo se osvežili z napitki in kavico, potem pa smo se odpravili nazaj v Postojno (seveda najprej na železniško postajo po našega Edija) in nato na zasluženo večerjo na Smrekarjevo domačijo v Grobišče. Po večerji je Bernarda poskrbela za glasbo, mi vsi pa za dobro razpoloženje in rajanje pozno v noč.

Po bogatem zajtrku smo se ob 9.00 uri napotili proti obali in se peš sprehodili po Napoleonovi cesti. Tu smo ob vonju morja in borovcev uživali ob izjemno lepem razgledu na tržaško obalo. Cesto so odprle Napoleonove čete, ko so 27. marca 1797 dosegle Trst. Projektni inženir Vincent je leta 1821 določil traso ceste. Začela naj bi se na Proseku in povezala naj bi kraško planoto s Trstom. Ker je bil projekt predrag, so ga le delno uresničili. Še zdaj pa je asfaltiranih le prvih 200 metrov pred vstopom v gozd.


V bližini Trsta leži grad Miramar, ki je bil naša naslednja postojanka. Zgraditi ga je dal Maksimiljan Habsburški v letih 1856 in 1860. Sam frontni pogled na grad odkrije vso lepoto in kvaliteto gradnje tistega časa in vsak balkon in okno je poglavje zase.

V čudovitem parku pred gradom je veliko kipov. Naši izkušeni planinci so se podali tudi proti morju na zasluženo kavico.

Nato smo se odpravili na italijanski kras, v vasico Brišče, kjer smo se na »osmici« okrepčali s hišnimi dobrotami, ki smo jih poplaknili z njihovim vinom.

Ja, od tu pa v Štanjel. Najprej do hotela St. Danijel v Hruševico, k našemu Korošcu Miranu in njegovi ženi Nini. Presenetila nas ni samo lepota in smisel opreme hotela ter lepega kraškega vrta, presenečenje za vse je bilo tudi spoznanje, da je naš Drago njegov sorodnik. To smo vsi skupaj ugotovili šele po njunem medsebojnem, prijetnem klepetu .


Pozno kosilo smo imeli na Turistični kmetiji Oru blizu Štanjela malo čez 17.00 uro. To pa še ni bil zaključek izleta, ne. Vrnili smo se nazaj v Štanjel in se peš podali po Ferrarijevem vrtu. Vrt je bil zgrajen po načrtih Maksa Fabianija med obema vojnama, kot del vile Ferrari. Posestvo je bilo v lasti tržaškega zdravnika Ferrarija. Želel je zgraditi podeželsko vilo in sanatorij za pljučne bolezni v Štanjelu. Sama ureditev parka je potekala postopoma med leti 1925 in 1935. Lepa, čudovita lokacija za naše slovo. S pesmijo, ob zvokih kitare (naš Kani), smo po Ferrarijevo zaključili naše druženje in naš letošnji PLANINSKI IZLET!


V Ljubljano smo se vrnili v poznih večernih urah nasmejani in polni lepih vtisov z mislimi, da moramo planinsko druženje kmalu spet ponoviti.

Zapisala: predsednica Planinske sekcije Alenka Kresnik


V Ljubljani, dne 13.6. 2017

0 views

Recent Posts

See All