27. KOROŠKA KUHARIJA OBARVANA POLJSKO
je potekala v Centru kulinarike KULT316 v Šentvidu 26. novembra 2019,
kjer nam je bil na razpolago mikaven prostor za dobrodošlico oziroma sprejem udeležencev, velika in odlično tehnološko opremljena kuhinja, kakor tudi velika jedilnica, kajti bilo nas je »kot Rusov« bi rekla moja koroška babica. 28 nas je bilo prijavljenih in še direktorica, gospa Jasna Kržin Stepišnik nas je prišla ljubeznivo pozdraviti.
Zdi se mi fino, da z Miro potujeva po zanimivih deželah in poleg tamkajšnjih znamenitosti spoznavava še kulinariko. Posebej zanimive so jedi po starih receptih, ki jih potem predstavimo na kakšni od Koroških kuharij, da jih primerjamo z jedmi naših koroških babic. S seboj prineseva v Slovenijo še kakšno originalno pijačo in jedačo, da jo udeleženci na dogodku lahko degustiramo in, seveda, predpasnika s tipičnimi narodnim motivom, ki jih nosiva tekom celega dogodka.
Ob organizaciji takega kombiniranega dogodka pritegnemo k sodelovanju tudi državljanke obravnavane dežele, da je večer tako še bolj avtentičen. Tokrat so nam pomagale Poljakinji Ewa Bogataj, Alicja Glinka in naša članica Evita Leskovšek, ki je Poljakinja po mami ter Rusinja Natalya Chernova.
Rada bi še pojasnila, kako pride do tako ugodne cene ob tako bogatih menijih, kot jih običajno imamo. Da bi bil strošek sprejemljiv za vsakega člana KKL, smo se rade volje odzvali darovalci: Doroteja Omahen, Evita Leskovšek, Drago Kompan, Bernarda Lasan in Marijan Štriker in tudi klub KKL je nekaj prispeval.
Konec uvoda.
Povedano na kratko: bilo je pestro, zabavno in tudi poučno poljsko koroško kulinarično doživetje, ki smo ga še začinili kot že tolikokrat z našo koroško družabnostjo. Nam organizatorjem pa je zadovoljstvo udeležencev poplačalo ves naš trud.
Jedilnik je pripet zgoraj, da si ga lahko ponovno in z užitkom ogledate.
Bernarda Lasan je ob pomoči drugih udeleženk hitro okrasila prostor za dobrodošlico in, seveda, vedno tudi hitimo s pripravo pozdravnih obloženih srčkov iz kruha. Te nam k sreči z veseljem vedno v naprej oblikuje član KKL Feliks Omahen.
Med drugim smo v smislu učenja ob dobrodošlici primerjali na kruhovih srčkih naše kisle kumare s fermentiranimi poljskimi. Naravna fermentacija je eden najstarejših načinov shrnjevanja hrane. Kakih 5.000 let je star postopek, ki je spet vse bolj poznan in smo o tem govorili in okušali fermentirane izdelke že na Koroško japonski kuhariji. Po definiciji je to proces, ki vodi do biokemijskih sprememb organskih snovi z delovanjem encimov mikroorganizmov največkrat ob odsotnosti kisika. Rezultat pa je obogaten okus in predvsem obogatena prehranska vrednost hrane in blagodejni vpliv na naše črevesje in prebavo ter imunski sistem. Tvorijo se tudi probiotiki. Degustirali smo tudi KOROŠKI ČRNIČEVC (žganje iz borovnic) in poljsko zelo posebno in nasploh najbolj poznano VODKO ŽUBROWKO. Točenje smo zaupali Zoranu Janku, ki ima občutek za tako precizno delo. Kot običajno je bila na razpolago tudi polsuha penina in smo jo lahko po želji degustirali v malih požirkih.
Se nadaljuje v 2.delu
Za prvo predjed je prav simpatično in požrtvovalno poskrbela Evita Leskovšek s peko malih poljskih krompirjevih palačink kar v prostoru za dobrodošlico. Palačinke so bile slastne in udeleženci bi se bili najraje kar teh najedli do sitega ne glede na vse ostale jedi, ki so še čakale na nas.
Tri udeleženke so pričele s preoblikovanjem obstoječe in za naše pojme morda malce dolgočasne jedilnice oziroma miz, med drugim z lepimi namiznimi prti, rožami, svečami, serveti s tipičnim narodnim motivom, prinesenimi iz Poljske, ter barvnimi jedilniki in recepti za vsako osebo posebej. Ustvarile so kot že večkrat doslej res privlačno jedilnico.
Istočasno smo oblikovali delovne skupine in te so se razporedile po veliki in funkcionalni kuhinji. Prav kmalu je bila gotova najbolj poznana in slavna poljska juha ZUREK s koščki klobase in kuhanim jajcem, ki je bila za udeležence neobičajna, a odlična.
Protiutež so bili KOROŠKI AJDOVI ŽGANCI, ki jih za čuda doslej na Koroški kuhariji še nismo pripravljali in OKISANE NARIBANE BUČE po zelo starem koroškem receptu. Zanimiva in za večino manj znana a odlična kombinacija. Kuharji so imeli še dolgo boleče roke od ribanja buč. Zraven smo pili odličen koroški mošt, dragoceno darilo od Bernarde Lasan in rdeče in belo bizeljsko vino, darilo iz lastne pridelave od Marijana Štrikarja, ki je kar samo teklo po grlu. Oba pomotoma ta večer nista bila pohvaljena in izpostavljena in to napako popravljam sedaj.
Končno so bile na vrsti sladice, ki smo jih iz različnih razlogov težko pričakovali. Da ne bi bilo preveč kuhanja in zato več skupnega druženja, smo kar dve zelo tipični poljski sladici, tj. kutio in galaretko, pripravili doma.
Najprej smo degustirali KUTIO, staro poljsko tradicionalno božično sladico, ki sem jo doma že dva dni prej pripravila iz ekološke kuhane pšenice in na poljskem priljubljenega kuhanega maka ter nasekljanega suhega sadja in oreščkov in hranila v hladilniku. Ugajala nam je, mene pa spominjala na jed »žito« iz Srbije, poznajo jo pa še mnogi drugi narodi kot v Romuniji, Litvi, Grčiji in celo Angliji.
Nato je bila na vrsti degustacija osvežilne, živahno rdeče in tresoče se ter pri Poljakih priljubljene GALARETKE (sladko kiselkaste želatine, ki jo po starih receptih originalno iz Danske in Švedske pa tudi Nemčije praviloma naredijo iz pasiranih malin in jagod z dodatkom začimb in za zgostitev dodajo še škrob ali sago perlice. Danes za pripravo galeretke lahko kupimo že gotov prašek).
Evita je galaretko prinesla že pripravljeno od doma in jo je še obogatila ter okrasila z malinami in jagodami. Vsem je prijala in veliko posodo smo skoraj spraznili.
Želodci udeležencev so bili že nevarno prepolni, saj večina že spet ni mislila na konec pojedine. Čakal nas je namreč še znameniti VELIKONOČNI MAZUREK, ki ga je ena od skupin pripravljala na licu mesta s kar precejšnjimi težavami. Kot posebnost za naše pojme ima ta sladica za podlago oblate, ki so bili kupljeni na Poljskem, sestavine pa so jajca in moka in precej nasekljanih orehov. Sladica je bila res zelo okusna in smo jo z lahkoto pojedli.
V pomoč prebavi je sledilo še več vrst digestivov, tudi brezalkoholni.
Zdaj smo se posvetili bolj obširni predstavitvi novih udeleženk Saše Poljak Istenič, Simone Teran in Vide Primožič. Prej smo namreč hiteli kuhati, potem pa jesti. One so podobna skupina kot je naša in to iz Tržiča. Sestajajo se 4. leto in so celo izdale knjigo «Stare tržiške jedi, novi okusi« in delajo celo na novi dopolnjeni izdaji. Lepo smo se ujeli in načrtujemo nadaljnje stike.
Obiskala nas je tudi mlada novinarka Katja Cah iz revije ONA z 12 letno hčerko, ki je z veseljem pomagala in pokazala velik smisel za dizajn koroških in poljskih jedi. Opažena kot zelo pridna in ustvarjala je bila tudi mlada Nika Žagar, naše mlajše članice Eve Žagar.
Predsednik našega kluba mag. Janko Arah nas je proti koncu druženja nagovoril ves zadovoljen s programom in tudi lokacijo dogodka, ki je res idealna za našo aktivnost in za število običajno prisotnih oseb na naših srečanjih. Pohvalil je organizatorje kakor tudi udeležence, da so se tako številno odzvali. Z zadovoljstvom je opazil kar nekaj mladih zares dejavnih udelžencev in jih prijazno povabil, da se nam pridružijo še v bodoče. Enako povabilo velja tudi za naše gostje iz Tržiča, ki so se krasno vživele v naš dogodek.
Poročilo sestavila in opremila s fotografijami Doroteja Omahen, vodja »Koroške kuharije« kulinarične sekcije KKL ob sodelovanju Mire Vidmar in Draga Kompana. Lektorirala Mira Vidmar.