Druži nas Koroška, ki jo mi nosimo v srcu, in druga, ki je ostala v Avstriji.

Mira Vidmar
Feb 25
4 min read

Februarska Okrogla miza našega kluba je bila organizirana v sodelovanju z Inštitutom za

narodnostna vprašanja in je potekala v prostorih Inštituta na Erjavčevi ul. 26. V uvodnem delu je prisotne pozdravil g. Robert Devetak, raziskovalec na Inštitutu, Okroglo mizo pa je vodil prof. dr. Drago Kompan.

Gost Okrogle mize je bil znani koroški Slovenec g. Feliks Wieser, DI v spremstvu predsednika

Zveze koroških partizanov Nikolaja Orascheja.

prof. dr. Drago Kompan, g. Feliks Wieser DI, g. Nikolaj Orasche, mag. Janko Arah

(od leve proti desni)

G. Felix Wieser je eden vidnejših predstavnikov koroških Slovencev in živi v Celovcu. Poleg svoje bogate poklicne in podjetniške kariere je pomembno zaznamoval področje manjšinske politike in organiziranosti Slovencev na avstrijskem Koroškem.

Leta 1970 se je vpisal na študij agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in 1975 leta

diplomiral. Sodeloval je v študentskem gibanju v Ljubljani in bil vseskozi povezan z mladinskim in študentskim gibanjem na Koroškem. Dalj časa je bil predsednik Kluba zamejskih študentov v Ljubljani in prvi predsednik Slovenskega prosvetnega društva Vrtača v Slovenjem Plajberku. Decembra 1975 je bil izvoljen za poklicnega tajnika Zveze slovenskih organizacij. V letih 1983−92 je bil njen predsednik. Poučeval je tudi na kmetijski šoli v Podravljah in bil od 1982 direktor Tovarne celuloze Obir na Reberci (nem. Rechberg) pri Železni Kapli. Prizadeval si je za oživljanje narodne zavesti, gospodarskega in kulturnega življenja v Avstriji živeče slovenske manjšine. Bil je dolgoletni predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, ene od osrednjih političnih predstavniških organizacij slovenske manjšine. V tej vlogi je zastopal interese Slovencev v odnosu do avstrijskih oblasti. Aktivno je sodeloval tudi s Skupnostjo koroških Slovencev in Slovenk, ki si prizadeva za zaščito pravic in izboljšanje položaja slovenske skupnosti v Avstriji.

Sodeloval je pri različnih iniciativah za uveljavitev pravic, ki izhajajo iz Avstrijske državne

pogodbe iz leta 1955, zlasti glede dvojezičnih napisov (krajevne table), uporabe slovenskega

jezika v javni upravi, v šolstvu. Zavzemal se je za sodelovanje z večinskim, nemško govorečim

prebivalstvom, za postopno uresničevanje pravic slovenske manjšine skozi institucije, za

povezovanje med organizacijami koroških Slovencev.

Njegovo delovanje je pomembno prispevalo k večji vidnosti in institucionalni uveljavitvi

slovenske manjšine v Avstriji. Spada med tiste predstavnike, ki so skušali premostiti delitve

znotraj manjšine in okrepiti njen enoten nastop.

Felix Wieser, DI je znan po umirjenem, dialogu naklonjenemu pristopu reševanja manjšinske

problematike.

Na Okrogli mizi je predstavil zgodovinsko in aktualno situacijo koroških Slovencev v Avstriji v

luči neizpolnjevanja 7. člena Avstrijske državne pogodbe (ADP).

Predstavil je naslednje vsebine: gospodarski vidiki germanizacije, urbanizacija in selitev v mesta, vpliv globalizacije in regionalizacije, obljube avstrijskih oblasti v času monarhije, 1. nemško-avstrijske republike, Hitlerjeve Avstrije in 2. Avstrijske republike.

Proces germanizacije koroških Slovencev pa ni potekal le na kulturnem in jezikovnem področju, temveč tudi zelo izrazito na gospodarski ravni.

Poudarjeno je bilo, da je območje Alpe–Jadran zgodovinsko stičišče različnih narodov, kjer so se interesi velikih narodnih skupin pogosto uresničevali tudi prek ekonomskih pritiskov. Že v 19. stoletju so bili Slovenci gospodarsko šibkejši, saj so ključne gospodarske in upravne položaje večinoma zasedali Nemci. Znanje nemščine je postalo pogoj za napredovanje, kar je spodbujalo postopno opuščanje slovenščine.

Po razpadu Avstro-Ogrske in plebiscitu leta 1920 se je položaj Slovencev še poslabšal. Prišlo je do gospodarske diskriminacije, omejevanja delovanja slovenskih organizacij ter načrtnega odkupovanja slovenskih posesti, kar je dodatno pospešilo asimilacijo Slovencev v Avstriji-

V času nacizma je pritisk dosegel vrhunec. Sledile so razlastitve, pregoni, prepoved uporabe slovenščine ter sistematično uničevanje slovenske gospodarske strukture.

Tudi po drugi svetovni vojni razmere niso bile enostavne. Kljub formalnim pravicam so Slovenci imeli omejen dostop do gospodarskih virov in razvoja, nemščina pa je ostala ključ do uspeha.

Proces asimilacije se je nadaljeval v bolj prikritih oblikah.

Pomemben del predavanja je g. Felix Wieser, DI posvetil politiki samopomoči, kjer so Slovenci s povezovanjem, ustanavljanjem podjetij in podporo gospodarstvu dosegli pomembne uspehe ter okrepili rabo slovenskega jezika v javnem in gospodarskem življenju.

Danes globalizacija prinaša nove izzive. Po eni strani krepi vpliv velikih jezikov, tj. nemščine in

angleščine, po drugi strani pa odpira možnosti za čezmejno sodelovanje in razvoj skupnega

prostora Alpe–Jadran.

Šele po demokratizaciji in osamosvojitvi Republike Slovenije leta 1991, predvsem pa po njenem vstopu v Evropsko Unijo leta 2004, so se začele zahteve po večji enakopravnosti Slovencev na Koroškem obravnavati bolj konstruktivno tudi s strani avstrijskih oblasti. Meja med obema državama se je v duhu evropskega sodelovanja sprostila, po vstopu Slovenije v Schengensko območje pa skoraj izginila. Slovenščina je postala eden od uradnih jezikov Evropske Unije in tudi

najbolj trdovratnim nemško-nacionalnim krogom na Koroškem, ki se sicer ob vsaki priložnosti še vedno trudijo oživljati stara protislovenska čustva, teh sprememb ni bilo mogoče zanikati. Več kot 90 let po koroškem plebiscitu, pa čeprav je njihovo število po uradnih statistikah upadlo na zgodovinsko nizke ravni, so koroški Slovenci morda zato ravno danes v najboljšem položaju, da si v ozračju odprtih evropskih meja in spremenjenega odnosa do manjšin po vsej Evropi povrnejo svoje narodnostne in jezikovne pravice.

Ob zaključku je g. Felix Wieser, DI poudaril, da je bila germanizacija tudi gospodarsko pogojen proces, pri katerem je nemščina postala jezik priložnosti, slovenščina pa pogosto potisnjena na rob. Zato ostaja ključnega pomena aktivno delovanje skupnosti, povezovanje ter krepitev gospodarske in družbene vloge slovenskega jezika tudi v prihodnje.