Šli smo z vlakom, ker so stroški avtobusov hudo visoki, in če ni dovolj prijavljenih, vse skupaj pade v vodo. Torej ob 8.oo uri smo se zbrali na železniški postaji Ljubljana in ob 10.20 sestopili v meglen obraz ormoške sobote. Kdo bi pomislil, da bo to čudovito pokrajino z vinskimi goricami, ki kot zeleni valovi od hrvaško-slovenske meje plapolajo proti Pohorju, skrila megla. Tista najbolj gosta in najbolj neprijetna. Bilo bi nas 22, če ne bi trije odpovedali zadnji dan – zaradi zdravja. Med nami so bili tudi gostje, ki jih je povabil Edi Kopušar; iz Slovenskega društva za mednarodne odnose, pri katerih smo bili v gosteh septembra, ko nam je o palestinsko-izraelskem konfliktu predaval Milko Dolinšek. Z nami so bile tudi tri dame iz Društva za zdravje, pa ne iz tistega, ki ga je ustanovila naša bivša članica in sliši na ime Društvo za zdravje naroda...
Pred gradom Ormož nas je pozdravil Andrej Vršič (za Marijanom Štrikerjem, na skrajni desni), direktor Javnega zavoda za turizem, kulturo in šport Občine Ormož, potem pa smo se razkropili po prizorišču martinovanja.
Ormož nas je sprejel odprto in prijateljsko. Pred gradom je bilo živahno, glasno in veselo, saj se je kuhal Prleški pisker. Kuharji so domiselno metali v kotel meso in zelenjavo ter skrivali svoje kulinarične rituale z začimbami, dišavami in znanjem od starih mam. In nas velikodušno gostili s pijačo in jedačo.
Naše tri pridružene članice in Edijeve varovanke na stojnici Prleških biserov (uj, kako dišal je kulen, pa salame in sir). Zagotovo pridejo drugo leto na koroško Kotlj’jado, so rekli Prleški biseri v rdečih predpasnikih.
Potem smo izkoristili posebnost martinovanja - avtobus »HODI GOR, IDI DOL«. Med vinskimi destinacijami se je skozi meglo in med postojankami z vinom in hrano pomikal avtobus z vodičem in ustavljal pri znanih vinogradnikih in kletarjih. Avtobus, ki je štartal na parkirišču pred ormoškim gradom in pod prizoriščem kuhanja kotlov, je vozil mimo krajev: Središče ob Dravi, Kog, Miklavž pri Ormožu, Vinski vrh, Jeruzalem, Svetinje, pa spet Ormož.
Mi smo izstopili v Jeruzalemu, ki je seveda izginjal v megli… Gostišče je bilo žal zaprto, a cerkev je bila odprta in energetske točke pred oltarjem so nas čakale. Že med vožnjo smo opazili veličastni kostanj pod Jeruzalemom, pod katerim so počival Napoleonovi vojaki in vzdihovali «C'est bon!«, kar so domačini razumeli kot »šipon«. Vojaki oz. oficirji pa so vriskali od navdušenja nad vinom in njegovim odličnim učinkom. Izraz šipon je prešel v ime šipon - kot bela sorta vinske trte z različno kakovostjo; od namizne do vrhunske. Z naslednjim avtobusom smo se premaknili do Svetinja in obiskali zidanico Malek in Taverno, ki ob lepem vremenu blešči razglede do Pohorja in naprej. A mi smo uživali zgolj belo meglo pred nevidno zeleno kuliso.
Pred zaprtim Dvorcem Jeruzalem. Degustacija vin je potekala v bližnjem Tic-u.
In na jeruzalemskem hribu smo prisostvovali snemanju klopotca, ki so ga ob martinovanju, ko škorcev in drugih uživaških ptičev nad krogi vinogradov ni več, sneli skrbniki goric iz Ljutomera. Megla je bila povsod in škoda, da ni bilo blizu Josipe Lisac, ki bi zapela tisto briljantno pesem o “Magli svugdje oko nas!”
Takole smo ga občudovali mi; spodaj pa taisti klopotec ob lepem vremenu!
Megla, megla – magla svjugde oko nas... Evo, razgleda iz Jeruzalema, ob martinovanju 2024.
Prleški klopotec je lesena vetrnica v vinogradu, nasajena na visokem drogu, ki odganja ptice. V prleških vinogradih ima ponavadi štiri vetrnice. Praviloma je vsak del iz drugačnega lesa. V Prlekiji, v Hermancih, stoji največji klopotec na svetu; ima premer vetrnic 20,58 metra, cel pa tehta skoraj eno tono.
In ko smo se v Taverni okrepčali z jedačo, smo se z naslednjim avtobusom vrnili v Ormož. Tam se je veselo martinovanje poleglo, a še vedno smo si lahko ogledali razstavo kulinaričnih dobrot Društva kmečkih žena Ormož in nakupili vse mogoče. Edi je napolnil celo potovalko! Ob 18 h pa se je v šotoru začelo martinovanje z muziko in odličnim vinom.
Taverna v Svetinjah.
Pa Železniška postaja Ormož; bilo je kar precej mrzlo. Pred pol enajsto smo bili že v Ljubljani.
Renata Picej
Comments