Skupina 16 prijateljev, ki so sicer vsi člani KKL, je v času od 16. - 29. novembra 2022 obiskala
Namibijo, deželo na jugozahodu Afrike, ki je ime dobila po puščavi Namib ("obsežno ozemlje"). To je druga najredkeje naseljena država na svetu, takoj za Mongolijo. Namibija je neodvisna od leta 1990. Do konca prve svetovne vojne je bila nemška kolonija, potem pa je bila pod upravo sosednje Južnoafriške republike.
Po Namibiji so prevozili več kot 4000 km in sicer v predelanem kamionu, ki je postal njihov
avtobus, kuhinja in shramba. Spali so v kampih, šotore so si morali sami postaviti vsak večer in
jih zjutraj že pred zajtrkom pospraviti. Za skupino so skrbeli vodič Dmjan, voznik Baby in
kuharica Salma. Kratek panoramski prelet nad puščavo jim je omogočil, da so še bolje spoznalimogočnost in prostranost puščave.
Skupina je obiskala naslednje kraje:
Sestriem (najvišje rdeče sipine na svetu), kjer so se bosi povzpeli na eno izmed sipin, visoko 80m. To je bilo noro in nepozabno doživetje.
Dead Vle, posušeni predel, kjer 1.000 let stara posušena drevesa stojijo na belem pesku usahlega slanega jezera.
Walvis bay je drugo največje namibijsko pristaniško mesto ob Atlantskem oceanu, ki je polno
velikih in malih roza flamingov. V mestu so pokusili eno najboljših črnih kav na svetu.
Swakpomund je najbolj priljubljeno letoviško mesto v Namibiji, kjer se nemška urejenost
prepleta z namibijsko preprostostjo. Izjemoma so večerjali in prenočevali v hotelu.
Skeleton coast je obala okostij kitov in morskih levov. Bušmani so to območje klicali "Zemlja, ki jo je Bog naredil v jezi". Portugalski pomorščaki so jo poimenovali "Vrata v pekel".
Slikoviti kamp pod stožčastim Spitzkoppe, 1.728 m visokim ";namibijskim Materhornom" jih je
očaral z raztresenimi skalami različnih velikosti in nenavadnih oblik, zloženimi v čudovite
kompozicije, "kot bi se Bog igral sredi Namibije". Tu so po večerji zakurili taborni ogenj in
prepevali dolgo v noč.
Darmaland, kjer so se srečali s pripadniki plemena Himba in spoznali plemena Damara,
Nama in Herero. Danes živi še okoli 80.000 Damar, nekaj jih je v ";živem muzeju" v kulturni
vasi in so tržno naravnani (izdelovanje nakita, zdravilstvo, kurjenje ognja itd.).
Opuwa, mesto na koncu črnega sveta, kjer težko srečaš belega človeka in od koder brezpotja vodijo v zaselke Himb, Himbe so zanimivo nomadsko pleme, ki še danes živi po starodavnih izročilih in se s svojimi čredami koz in krav seli za vodo. Pozdravljajo se z "moro, moro" in radi plešejo oz. poskakujejo. Ženske se zjutraj natrejo z mešanico masla, okre in aromatične smole, ki jih poživi, osveži in varuje pred soncem (se sploh ne umivajo, pa vseeno dišijo). Zgoraj niso oblečene, razkrita prsa so nekaj normalnega. Tudi tu so izjemoma prenočevali v lokalnem hotelu.
Etosha, narodni park, ki se razprostira na površini velikosti Slovenije in nudi varno divjino
divjim živalim (sloni, levi, žirafe, gnuji, zebre, antilope, nosorogi ......). Zvečer so jih iz skrivališča
opazovali, ko so prihajali na vodno napajališče tik ob kampu; ena žival za drugo, počasi in
previdno.
Kalahari, puščava oz. pol sušna preščena savana, ki se iz Namibije razširi še v Bocvano. V teh
krajih živijo Bušmani (pleme grmčarjev), znani tudi iz filma "Bogovi so padli na glavo".
Menda so se v Namibijo preselili pred 30 - 40.000 leti in so eno najstarejših poznanih plemen.
Živijo v plemenskih skupnostih, so nomadi, nabirajo hrano in lovijo, njihov jezik je sestavljen iz
besed in klikov, nekakšno nerazumljivo žlobudranje. Živijo v enakopravni skupnosti moških in žensk, ukvarjajo se z zdravilstvom, umetnostjo (poslikave) in veliko časa posvečajo počitku in
zabavi (ples). Meso pečejo na ognju, ki ga zelo spretno zanetijo ob vsaki priložnosti. Turizem je tudi zanje drobtinica gospodarske priložnosti - prikazovanje njihove kulture jim pomaga
preživeti.
Skupina je večerjala v lokalni restavraciji, kjer so pokusili meso treh divjih živali, zebre, gnuja in oriksa. Pred tem so si ogledali še farmo gepardov, najhitrejših živali na svetu.
Videli so tudi meteorit Hoba, ki tehta več kot 60 ton in leži zaradi svoje teže točno tam, kamor
je padel.
Windhoek, glavno mesto velikosti Ljubljane s 322.000 prebivalci so si ogledali na koncu
potovanja. Daje vtis nemškega mesta, je čisto in bolj sproščeno, z vplivom nemške kulture v
arhitekturi in kulinariki (ogled Christuskirsche, parlamenta in trdnjave Alta Fesa.)
Na koncu jim je preostal povratni let 8.200 km nazaj na frankfurtsko letališče in domov v
Slovenijo. Iz Namibije, popotniškega raja, ki ga je ustvarila največja krutost narave, so se srečno vrnili v domovino, v raj pod Triglavom. Toda Namibija jim bo za vedno ostala v spominu in v njihovih srcih.
Edi Kopušar