Julijski mesec je običajno čas, ko je večina članov našega kluba, ljubiteljev jadranja, že na dopustih po svoji meri. Tokrat pa nas je s povabilom na jadranje na nedeljo 14. julija malce presenetil predsednik našega kluba Janko. Ponavadi so aktivnosti jadralske sekcije v tem času mirovale.
Obetala se je sončna nedelja in lepo bo preživeti ta dan na jadrnici Metka in uživati v igri valov že prijetno toplega morja in lahnega vetriča, sem pomislila. In res so se moja pričakovanja o lepo preživetem dnevu v celoti uresničila
Kot ponavadi sva z Irino za prevoz do Izole nagovorile našega kapitana Matjaža, ki naju je z veseljem sprejel za sopotnici. »Ko poberem Irino v Mostah, bom v 15 min. pri tebi v Črnučah«, je prijazno dejal Matjaž. In tako je tudi bilo. Po dolgem času se nam je v Šiški pridružil še zabavni in zgovorni Milan in po vkrcanju zadnjega potnika smo veselo krenili na pot proti Izoli. Veliko smo si imeli za povedati med potjo in s soncem obsijana, naša stara znanka, jadrnica Metka, nas je v marini Izola potrpežljivo čakala, da nas sprejme na svoj krov. Moja skrita prošnja, da naj nas pod izkušenim poveljstvom kapitana Matjaža varno pelje po poti kar tako, brez posebnega načrta in nas cele pripelje nazaj v pristan, se je v popolnosti uresničila.
Naš kapitan Matjaž
Je pa na začetku povedal naš kapitan Matjaž, da bomo danes brez našega predsednika, njegovega očeta Janka, jadrali po morju. Presenečena sem pomislila: Nič ni omenil, da ga ne bo. Mogoče gre pa za preizkušnjo, ali zmoremo tudi brez njega ali pa mogoče za zaupanje, da o tem ni nobenega dvoma. Karkoli že, naš kapitan Matjaž je s pomočnikoma Milanom in Pavlom, ki se nam je po uspešnem okrevanju po dolgem času pridružil, poskrbel za varnost in prijetno jadranje in druženje razigrane družbe na krovu. Pavle je na krov pripeljal tudi partnerko Janjo iz Novega mesta. Čeprav se nam je na jadrnici Janja prvič pridružila, smo hitro našli skupne teme razgovora in ni nam jih zmanjkalo.
Janja in Pavle ob prihodu
Ko je kapitan Matjaž ugotovil, da smo na krovu vsi zbrani, je moška posadka pod njegovo taktirko poskrbela, da smo varno izpluli iz marine in se podali novi jadralski dogodivščni naproti, kar tako brez določenega cilja.
Na morju ni bilo videti gneče, le tu pa tam kakšna jadrnica z veselimi posadkami. S tistimi, ki so se nam približali, smo si prijazno izmenjali pozdrave. Se mi je zazdelo, da smo tukaj na morju ljudje veliko bolj odprti in prijazni eden do drugega.
Lep, s soncem obsijani dan, je bil pravi balzam za naše duše, še posebej, ko je naša moška ekipa poskrbela, da so se jadra jadrnice razpela in smo lahko uživali ob poslušanju pljuskanja morja in šumenju ugodnega vetra, ki se je ravno s pravšnjo močjo zaletaval v naša jadra.
Marina v Izoli je bila naenkrat daleč za nami, na drugi strani pa so se že kazali Trst in druga italijanska naselja.
Nobene želje nismo imeli, da bi se jim bolj približali, saj smo si imeli veliko za povedati. Izmenjavali smo si prostor na kljunu jadrnice, posedali za mizo, nekatere pa nas je enakomerno zibanje jadrnice pod prijetnimi sončnimi žarki za hip popeljalo v mežovo deželo. Ampak naš zgovorni Milan je poskrbel, da to ni moglo dolgo trajati.
Milan, Pavle in Janja
Janja, Pavle, Milan, Mira
Po izmenjavi raznih življenskih modrosti ob kozarčkih penečega vina je prišel čas za kulinarične užitke. Miza je bila premajhna za vse dobrote, ki so jih naše roke za to priložnost naredile ali pa kupile. Je rekel Pavle, da je ta dan vstal že zelo, zelo zgodaj, da je spekel in s seboj iz Trebnjega prinesel zelo dobro domačo pogačo. Upam, da bo to še kdaj ponovil.
Mizica pogrni se...
Kapitan Matjaž daje Irini zadnja navodila, preden ji bo prepustil krmilo
Irina za krmilom pod ostrim očesom kapitana Matjaža
Naše užitkarjenje na jadrnici se je že prevesilo v pozno popoldne in, ker je bilo morje prijetno
toplo, smo se brez glasu proti odločili, da ustavimo jadrnico in se vržemo v morje v bližini plaže Bele skale, kjer smo videli mirovati veliko število drugih jadrnic.
In, ker nekdo pač mora ostati na jadrnici, se je za to vlogo žrtvoval naš kapitan Matjaž.
Irena in Milan sta kopanje vzela zelo resno in sta plavala in plavala, dokler nista prispela do obale pod pečinami. Tako smo vsaj upali, ko sta izginila iz območja naše vidljivosti. No, skrb je bila odveč, saj sta se po kar dogi odsotnosti ponovno pojavila na »obzorju« in se nam pridružila vsa nasmejana in zadovoljna. Sta rekla, da sta se za plavanje do plaže odločila, ker so tam zastonj točili šampanjec . Ha, ha, ha, ko bi bilo vsaj res!
Mira in Janja
Irina pred skokom v morje
Ko smo bili vsi plavalci zopet na krovu in je dan že drsel proti večeru, je naš kapitan Matjaž ob pomoči moškega dela posadke usmeril jadrnico proti Izoli in nas varno pripeljal nazaj v marino.
Pavletu in Janji se je že zelo mudilo, saj je bilo treba priti domov do začetka nogometne tekme, preostali pa smo zaključili naše prijetno druženje na kopmen v bližnjem lokalu. Tako kot veliko prejšnjih, je bilo tudi tokrat naše druženje na jadrnici zelo prijetno in kar kliče po novi priložnosti.
Besedilo in foto: Mira Vidmar
Comments