Iz nevihte na sonce
Sobota 10. junija je bil dan kot se za april spodobi; malo moder, malo siv, s pudrom oblakov za okras! Potem je nad Kraškim robom zacvetela velika bela roža oblakov. In poganjala nad Trst. Prejšnje dni je deževalo in le kako bo danes? In to junija? Od prijavljenih sedem nas je po jutranjih odpovedih (kar tako, zaradi vremena ali zibanja valov) ostalo zgolj za okras posadke na Metki 7. Vremenarji so napovedovali lepo, ali pa tudi ne. Pač vreme! In smo šli, štirje Korošci proti Ankaranu. Smo rekli, da na ladjo ne prinesemo ničesar, ker se bomo zasidrali na drugi strani Kopra in poiskali slastne ribice...
Plovba je potekala mirno, razgledi na okolico so se spreminjali... Oblaki so lezli narazen...
In svoje cvetne liste spreminjali v vse bolj razpotegnjene plahte grozečih dimenzij.
Dajmo, obrnimo! Gremo raje v Umag na ribe, na moj vikend! Bilo me je strah...
Obrnili smo! Spravili jadra in krenili proti Izoli. Ankaran, pridemo kdaj drugič!
V marino smo prispeli ravno takrat, ko so prve kapljice udarile po jadrnici. In potem smo šli na Hrvaško, ne po morju, pač pa po cesti. Brez meje, takoj na drugi cilj, na sonce!
In sonce nas je res pričakalo!
Pohlevno nas je grelo, ko smo po Pelegrinu iskali sledi zgodb in užitka!
Pristali smo na obali in v bližnjem lokalu končno sedli k ribicam!
Besedilo: Renata Picej, Fotografije tudi Matjaž Arah