Prikazala je nekaj dejstev, kako pomembna je pri starejših uravnotežena in zdrava prehrana ter gibanje za ohranjanje mišične mase. S starostjo namreč mišično maso izgubljamo. Če nismo telesno aktivni, se ta proces še bolj stopnjuje in ko smo v primeru bolezni prisiljeni biti manj aktivni, po bolezni težje nadomestimo izgubljeno mišično maso kot mladi.
Pri starostnikih, ki imajo že tako ali tako manj mišic, bolezni in poškodbe še pospešijo propadanje mišic. Pri dobri zalogi mišic zdravljenje poteka bolje, bolnik bolezen ali poškodbo tudi lažje prenaša. Pri slabi zalogi mišične mase pa lahko bolezen starejšega bolnika dotolče.
Starostniki moramo torej skrbeti za uravnoteženo in pestro prehrano ter ustrezno gibanje vsak dan, da v čim večji meri ohranjamo mišično maso.
Ne priporoča raznih diet in shujševalnih kur, kajti meni, da pri hujšanju oslabijo tudi nekateri notranji organi, predvsem pa izgubljamo mišično maso. Glede raznih prehranskih dodatkov je mnenja, da so to dobri samo za proizvajalce in prodajalce, ki jim na tak način po nepotrebnem polnimo žepe. Ob ustrezni uravnoteženi prehrani telo dobi vsa potrebna hranila.
Nanizala je številne podatke in primere, kako pomembna sta ustrezna (uravnotežena) prehrana in gibanje. Pri pojavu bolezni imajo bolniki, ki imajo ustrezno količino mišične mase, boljši izhod pri zdravljenju. Meni, da je bolje, da smo malo bolj okrogli, kot pa zelo suhi.
Pozorno smo poslušali njeno predavanje in po koncu predavanj so udeleženci postavili veliko vprašanj. Kar obstopili smo jo in ji postavljali vprašanja, ki jim ni bilo konca, gospa prof. dr. Nada Kozjek Rotovnik pa je odgovarjala nanje z veliko zavzetostjo in žarom v zadovoljstvo vseh prisotnih. Mogoče se bomo tisti, ki smo jo poslušali, lažje spoprijemali s starostjo.
Najprej nam je orisala svojo strokovno pot (od pripravnice do višje predavateljice). Njeno strokovno in raziskovalno delo je zelo vpeto v prakso, kar pomeni, da sodeluje z vsemi deležniki (kmeti, kmetijskimi svetovalci, strokovnimi institucijami itd.). Tako ji je v zadnjem času uspelo prijaviti projekt z naslovom: »Reja različnih pasem drobnice za meso in izdelke vrhunske kakovosti«, ki je bil sofinanciran v okviru Programa Razvoja Podeželja (PRP 2014-2020). Kot vodja EIP projekta je v raziskavo vključila deležnike (Kmetijsko gozdarsko zbornico, Visoko strokovno šolo Bled, odnosi z javnostjo in večje število kmetij, ki redijo drobnico).
Predstavila nam je kakovost mesa jagnjet, ki so bila vzrejena v različnih tehnologijah reje in pitana na različno težo ob zakolu. Primerjali so posamezne parametre (dnevni prirast, klavnost, zamaščenost klavnih trupov itd. ter organoleptične in senzorične lastnosti mesa) iz teh poskusov. V raziskavi so ugotavljali tudi vsebnost posameznih skupin maščobnih kislin (tistih ugodnih in onih manj ugodnih za zdravje ljudi). Pokazala nam je, kakšne so vsebnosti nekaterih pomembnejših maščobnih kislin in razmerje med n-6 in n-3 maščobnimi kislinami pri posameznih kategorijah jagnjet, prirejenih na paši ali pitanih v hlevu. Najbolj ugodne rezultate v smislu maščobno-kislinske sestave so dale tehnologije reje jagnjet, kjer so bila jagnjeta vzrejena na paši, pri katerih je razmerje n-6/n-3 maščobnih kislin zelo ozko (ugodno), od 1,8 do 3,0. V zeleni paši je namreč veliko koristnih maščobnih kislin (predvsem tistih iz skupine n-3). Nekoliko slabše, a še vedno v mejah priporočil svetovne zdravstvene organizacije, pa so se izkazale tehnologije, ki so vključevale dokrmljevanje jagnjet s krmnimi mešanicami ali žiti. Razmerje n-6/n-3 maščobnih kislin v intramuskularni maščobi tako vzrejenih jagnjet je nekoliko širše (med 4 in 5), a še vedno v mejah priporočil svetovne zdravstvene organizacije, ki navaja priporočila za omenjeno razmerje od 4 do 5.
Rezultati projekta so torej pokazali, da so tehnologije vzreje jagnjet v Sloveniji večinoma primerne in zagotavljajo prirejo kakovostne jagnjetine tako v smislu senzoričnih lastnosti, kot tudi v smislu sestave maščob. Predvsem pa je koristen zaključek, da nekoliko bolj intenzivna tehnologija reje s pitanjem na večjo telesno maso jagnjet ob zakolu ne poslabša niti senzoričnih niti ostalih kakovostnih parametrov mesa, izboljša pa klavne lastnosti.
Predstavila je značilno kemijsko sestavo in sestavo maščob različnih vrst mesa (perutnina, prašiči, govedo, jagnjetina), kjer je meso prežvekovalcev (jagnjetina in govedina) po vsebnosti maščob najbolj primerno, saj vsebuje malo maščob, jagnjetina pa ima v smislu maščobnokislinske sestave najboljšo sestavo. Izpostavila je problem, ki ga zaznavamo kupci, saj dobre slovenske jagnjetine ni možno kupiti v vsakdanjih trgovinah, ker tudi trgovci želijo konstantno dobavo, ki pa je zaradi majhnih rej kmetje ne morejo zagotoviti. Zato se je nekaj rejcev že usmerilo v izgradnjo svojih klavnic in v konfekcioniranje jagnjetine, ki jo potem dobavljajo potrošnikom, gostilnam in manjšim trgovcem.
Po zanimivi predstavitvi so udeleženci spraševali, kje se lahko kupi dobra jagnjetina in kako jo pripraviti, kar je Angela z veseljem odgovarjala. V omejenem obsegu je razdelila tudi majhno brošuro z izbranimi recepti za pripravo vrhunske jagnjetine.
Brošura je dosegljiva tudi na spletni strani:
https://www.drobnica.si/wp-content/uploads/2021/11/VGS-brosura-recepti-jagnjetina-WEB-1.pdf