Pod streho Inštituta za narodnostna vprašanja (INV)

O Koroški in še več o njenih konfliktih. Z nami je bil dr. Marjan Sturm.

Ko je bil Martin še zelo aktualen, smo se v sredo 12. 11. 2025 pod večer povzpeli po mnogih

stopnicah na vrh INV, da bi iz prve roke slišali nekaj več o slovenski narodni skupnosti na drugi strani Karavank, spoznali dr. Marjana Sturma, vidnega manjšinskega politika, zagovornika politike dialoga (zato je bil cenjen in odlikovan ter tudi ostro kritiziran), ki ima v cobissu evidentiranih 146 člankov, objav, intervjujev in publikacij ter se osredotočili na tematiko reševanja konfliktov, kajti nedavno je naš rojak izdal knjigo z naslovom Identiteta brez sovražnika.

Dr. Marjan Sturm

V predgovoru h knjigi je dr. Boris Jesih, politolog in višji znanstveni sodelavec na INV, zapisal, da za pogovor s sovražnikom potrebujemo pogum. Tega smo slutili ves čas našega druženja, ki je izpostavilo dejstvo, da je bil naš gost v vseh časih, še posebej pa kot aktivni politik v letih 1983-1992 kot tajnik Zveze slovenskih organizacij in v letih 1992-2019, ko je bil predsednik Zveze slovenskih organizacij ter predsednik sosveta za slovensko narodno skupino pri uradu zveznega kanclerja na Dunaju, zvest zavezi resnice, a je spoznal, da zgolj dialog prinaša zmage. H konfliktu je potrebno pristopiti z empatijo, pravi!

Dr. Marjan Sturm, dr. Boris Jesih in mag. Janko Arah.

Sturmova knjiga, ki nakazuje pot od konfrontacije problematike do mirovnega posredovanja na Koroškem in v alpsko-jadranski regiji, pušča sled dejstva, da bi se morale manjšine prenehati folklorizirati in se naučiti sebe predstavljati v širšem kontekstu, s čimer bi ne bile več majhna vzporedna družba ali država v državi, vedno, in znova in znova v konfliktu, temveč enakovredna in zanimiva dopolnitev prebivalstva. To bi bila tudi pot iz ogroženoti v spoštovanje, samospoštovanje in novo dejstvo, ki plemeniti družbo in prebivalstvo lokalnega in državnega prebivalstva.

Sturmova pripoved je bila zelo zanimiva in poleg 30-letnega delovanja predavatelja je navrgla

mnoge resnice okoli Avstrijske državne pogodbe in 7. člena, dialoga s Hajmatdinstom in predvsem perspektive slovenske manjšine na Koroškem. Pripovedovanje je bilo ljudsko razumljivo in izjemno zanimivo.

Knjiga je veliko delo, ki priča o tem, kako se da omiliti zgodovinsko nastale travme cele dežele in kako na začetku zares stoji pogum za soočenje z lastno življenjsko zgodbo in zgodbo dežele in da morajo stare sovražne podobe dati prostor novim dejstvom iz naslova dialoga in pripravljenosti na reševanje konfliktov. Sturm ima poleg druge izobrazbe, ki mu je tlakovala zanj in za avstrijsko Koroško uspešno delovno kariero, tudi izkušnje iz psihologije o transformaciji konfliktov, kar je uspešno izkoristil.

In še nekaj, kar je postalo ob izrečenem več kot jasno: Korošci so kot narodna skupnost verjetno obsojeni na zaton, a nikakor ne kot – jezikovna skupnost in to je pomembno. Zato je pomembno, da se ohrani slovenski jezik. In da je v slovenskih šolah vse več učencev. To je tudi plemeniti in pester doprinos ne zgolj Avstriji, temveč regiji Alpe-Jadran in nenazadnje k celi Evropi!

Sturmu gredo tudi zasluge za uspešno reševanje več desetletij trajajočih sporov o krajevnih napisih dvojezičnih tabel na Koroškem.

Ljudsko štetje leta 1991 je govorilo o 12.000 Slovencih; koliko jih je zdaj? Vprašanje, koliko jih

govori slovensko, pa je drugačno. Šole na Koroškem izkazujejo vedno večje število obiskovalcev, tudi iz neslovensko sedeklariranih družin. Zakaj? Nam je to povedal Sturm.

Večer je bil zelo zanimiv in poučen, v nekaterih primerih se je odprl tudi zastor nevednosti, zato je bil večer, ki sta ga skupaj organizirala KKL in INV, super.

Besedilo in foto: Renata Picej