top of page
  • Mira Vidmar

Orogla miza 5.10.2023

Updated: Oct 23, 2023

Vida Slivniker Belantič, akademska slikarka, se predstavi:


»Iz Hudega kota v svet«


V četrtek, 5. oktobra 2023, ko smo se v kavarni Slamič na Kerstnikovi 1 na prvi jesenski

okrogli mizi zbrali člani našega kluba, 14 nas je bilo, sem se spraševala, zakaj nas je, Korošice

in Korošce, bolj kot zgodba o življenju in uspešnem umetniškem ustvarjanju članice našega

kluba Vide Slivniker Belantič pritegnila priložnost ob izteku lanskega leta za ogled novega

hotela La Plaza v središču Ljubljane. Takrat se nas je zbralo zelo, zelo veliko Korošic in

Korošcev, navdušenih nad veliko, grandiozno, razkošno in v soju prednovoletega časa

bleščečo se stavbo, zgrajeno iz, bog ve, katerih in kakšnih vse finančnih virov, sem

razmišljala. Odgovor na moje razmišljanje se, na žalost, ponuja sam po sebi in tudi osebna

izpoved o življenski in umetniški poti akademske slikarke Vide Slivniker Belantič potrjuje, da

večino Slovenk in Slovencev bolj kot umetnost privlači blišč materialnega sveta.


Naš pisatelj in dramatik Vinko Moederndorfer je 2018 v svojem govoru na podelitvi

Prešernovih nagrad v CD rekel: Naš pisatelj Ivan Cankar je bil prepričan, da biv umetnik ni

samo poklic, ampak je poslanstvo, ker je umetnik vest družbe, je njena duhovna refleksija.

Umetnost pa je bila zanj srčika, Duh naroda, Duh z veliko začetnico. »Zgodovina narodove

kulture je zgodovina na roda samega,« je zapisal.


Na srečo je Vida Slivniker Belantič kljub vsem oviram, s katerimi se je srečevala na svoji poti,

s kvalitetnimi slikarskimi stvaritvami uspela prepričati kar precejšnje število poznavalcev in

ljubiteljev kakovostnih umetniških del v Sloveniji in tudi v tujini, kjer je poleg številnih še

posebej izpostavila razstavo leta 1988 v Kanadi v znani galeriji York University v Torontu,

drugo pa v Mestni hiši v Montrealu. Za to priložnosti je bila izdana knjiga-katalog

Gardener of Silence s slikami Vide Slivniker Belantič in pesmimi pesnika Borisa A. Novaka.

Knjiga je doživela velik uspeh in je uvrščena v Nacionalno biblioteko in v Biblioteko v

Washingtonu.




S svojo umetniško nadarjenostjo, delavnostjo in neverjetno vztrajnostjo pri premagovanju

vseh ovir si je Vida tudi po zaključku njene aktivne umetniške kariere zagotovila finančno

varno in zadovoljivo življenje v njenem lepo urejenem domu v Kosezah. Za svoje umetniške dosežke je bila večkrat nagrajena v Sloveniji, priznanje za svoje delo pa je tudi izjemna

pokojnina za posebne zasluge na področju kulture, ki jih vlada RS podeljuje kulurnim

delavcem, ki so s svojim delom pustili v slovenski kulturi in umetnosti izjemen pečat.

In Korošci smo lahko in moramo biti ponosni na našo Vido, akademsko slikarko iz Koroške.


Za vse tiste, ki ste spregledali ali pa niste utegnili prebrati vsebine vabila na izjemno prisrčno,

kvalitetno in zanimivo predstavitev življenja in umetniškega dela naše članice Vide Slivniker

Belantič, in vas na okrogli mizi ni bilo med nami, za osvežitev povzemam tale zapis:

V Enciklopediji Slovenije je Vida Slivniker Belantič predstavljena kot slikarka, ki je diplomirala

na Akademiji za likovno umetnost 1970. leta, specialko pa opravila 1973. leta. Po diplomi je

poučevala na ljubljanski srednji šoli, od leta 1986 pa je svobodna umetnica. Je izrazita

koloristka in izhaja iz čustvenega doživljanja narave. Sprva je v nežne akrilne slike

umeščala avtobiografsko občutljive figuralne asociacije. V zgodnjih osemdesetih je z

vdiranjem svetlobnih impulzov v zelenomodro zamolklost fragmentarnega krajinskega

motiva zajela poetično iluzijo celovitosti narave, pozneje pa je z novo barvitostjo prevedla

motiviko cvetja in vrtov v vitalistično barvno razkošje ter v slikarkino izpoved vnesla

sestavine figuralnih aluzij. Značilna sta ekspresivna gesta in uporaba belih lazur.


V monografiji INTANTO, ki je posvečena slikarkinemu sinu Urošu, se v uvodnem delu Tone

Partljič (pripis: Vida ga je prosila, da napiše uvodnik v njeno monografijo) sprašuje:

»Kaj je rekla? Kaj je že rekla o očetu? Mami, Ukrajinki, so Rusi dali voz in konja, da sta se z

očetom lahko odpeljala iz Leobna do Hudega Kota. Mojemu očetu so dali maja 1945 Rusi v

Budimpešti voz in dva konja in rekli Pojehaj domu, Franz; kakor je oče, ki je pozneje postal

»socialistični kulak«, večkrat pripovedoval v Pesnici ... Ženske (pripis: Vide) do včeraj še

osebno poznal nisem, zdaj vem, da sva hodila na iste šole, da sem hodil po Radljah in Hudem

Kotu, se bodel z isto politično garnituro v Radljah in izvedel to čudaško zgodbo o Rusih, konju

in vozu in vrnitvi domov iz pekla druge svetovne vojne ... Kaj ali imava še kaj »slučajno«

skupnega?


Ojoj, še veliko skupnega sta imela slikarka Vida Slivniker Belantič in pisatelj Tone Partjič na

njuni, večkrat s trni posuti in kljub temu uspešni umetniški poti, predvsem pa talent,

delavnost in vztrajnost pri premagovanju vseh težav, s katerimi sta se soočala za uresničitev

njunega umetniškega poslanstva v slovenskem kulturnem prostoru.


Predstavitev življenja in umetniškega dela Vide Slivniker Belantič, kot je zapisana v Enciklopediji Slovenije in bogati monografijo INTANTO, pa je umetnica na naši četrtkovi okrogli mizi na prijeten in zanimiv način razširila s podrobnostmi iz njene rane mladosti.


Pri svojih 10-tih letih je na dolgi poti z mamo na obisk svoje babice v Ukrajino ob občudovanju

umetniških del v sobi umetnika v Beogradu že vedela in se odločila, da bo slikarka. Razkrila nam je nekatere podrobnosti iz njenega otroštva v Radljah in pogosto naporne službene in umetniške kariere. Vida se je s predstavitvijo izkazala tudi kot odlična predavateljica z bogatimi izkušnjami v njenem življenju tudi na pedagoškem področju.


Ena od njenih učenk je leta 2004 na internetu zapisala takole: »Vida Slivnikar (včasih

Balantič) je mene učila v srednji šoli likovno vzgojo in je bila več kot super. Že v srednji šoli sem jo občudovala, ker je bila ne samo dobra slikarka, tudi zelo dobra po karakterju. Bila je

res ena od najboljših prfoksov.«



Za popestritev našega srečanja sta s svojim prihodom poskrbela Vidin sin Uroš Belantč,

modni kreator, in nekoč njegova, sedaj poslovna, partnerka Valerija Kelava, ki, kot je dejala,

sedaj počasi zaključuje svojo uspešno manekensko kariero na modnih pistah sveta.


Po 10-tih letih življenja in uspešnega dela v svetu mode sta se iz Pariza vrnila v Slovenijo.

Vido sta vidno presenetila s šopkom cvetja za njen rojstni dan, ki se je zgodil naslednji dan.

Mislim, da smo bili vsi prisotni kar malce ganjeni ob tem prizoru.



Uroš in Valerija sta nam na naša vprašanja kar precej povedala o njunem, pred nekaj leti

ustanovljenem podjetju justacorpse, v katerem oblikujejo in izdelujejo visoko kvalitetna

oblačila, namenjena pretežno za baletnike in druge plesalce, nekatera od njih pa so

uporabna tudi za vsako žensko, ljubiteljico izbranih kosov oblačil. Kreator oblačil je Uroš,

Valerija pa je v kolektivu, kjer je ca 30 zaposlenih pretežno mlajših sodelavcev, zadolžena

tudi za trženje oz. prodajo izdelkov. V svoji bogati manekenski karieri ji je uspelo vzpostaviti

veliko poslovnih stikov s področja mode.

Sedež podjetja je v Ljubljani, zaradi pomanjkanja dobro usposobljenih šivilj v Sloveniji, pa imajo šivalnico njihovih izdelkov tudi v Bosni. Izdelke zelo uspešno tržijo po svetu, še posebej pa so njihovi izdelki privlačni za kupce v Aziji.


Vzpodbudno je bilo slišati zgodbo o uspehu mlajše generacije in na tej poti smo Urošu in

Valeriji zaželeli še veliko vztrajnosti, dobrih in tržno uspešnih idej.

Zelo lepo je bilo slišati Uroša, da je za njegov osebni in poslovni uspeh v veliki meri zaslužna

njegova mama Vida. Tisti ki smo z Vido bolj v stiku, pa vemo, da budno spremlja razvojno

pot podjetja justacorpse in se zelo veseli njihovih uspehov. Povedala nam je, da je bluzo, ki

jo je imela na sebi, kreiral njen sin Uroš. In res je bila bluza na Vidi videti zelo lepa in nekaj

zelo posebnega.


Za sladek zaključek našega srečanja sta poskrbela Valerija in Uroš s pogostitvijo z odlično

sladico, ki jo je za ta dogodek pripravila Vida. Ob svoji uspešni umetniški karieri tudi rada

kuha in peče, kar sta potrdila tudi Uroš in Valerija in tudi mi, ki smo že večkrat uživali v njenih

kuharskih mojstrovinah.


In za nameček nas je Vida prijetno presenetila, ko je pokazala na mizo, na kateri so bili izvodi

njene lepe in 299 strani obsežne monografije INTANTE, rekoč: "Vzemite si jo, če vas zanima.

Pa še kako nas je zanimalo lepo darilo po vsem, kar smo o uspešni slikarki Vidi vedeli že prej

in še posebej po vsem, kar smo od nje slišali ta večer.



Ob zaključku našega prijetnega in zanimivega druženja z Vido, Urošem in Valerijo sem se

spomnila stavka, ki sem ga o Vidi nekje prebrala:


Vida Slivniker Belantič zasluži globok poklon Koroške in Slovenije!


Sem prepričana, da smo se z enakim mnenjem o Vidinih življenjskih in umetniških dosežkih

z okrogle mize pri Slamiču v četrtek zvečer razšli vsi, s katerimi je Vida tisti večer delila svojo,

velikokrat bridko, a zelo uspešno zgodbo.


Besedilo in fotografije: Mira Vidmar

26 views

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page