ČE PIHA VETER, JE ZA JADRNICO DOBRO!
Naš prvi jadralec, Janko, zna poskrbeti za peripetije, ki ostanejo v spominu! Ima pravi talent za ravno prav našiljeno iskrico, da ne veš, ali misli resno, se jezi, ali opravičuje situacijo, ali pa samo sledi svojemu karakterju... Tudi danes je bilo tako!
Bila je sobota. Vreme primerno. Jadralci v pričakovanju. Vsi, razen mene, so tega dne prispeli iz Ljubljane. Jaz sem se zjutraj še kopala v Umagu in ugotavljala, da je voda za človeka res velik eliksir. Potem je v soboto zjutraj v Izoli na barko po pasareli odstopicalo sedem ljudi. Metka 7 je voljno gibala svoje boke in pohlevno prenašala vstopanje z artističnimi vložki jadralcev. Bilo nas je sedem.
Sedmica je bila vedno priviligirana številka. Pravljična, ljudska, še v Bibliji, kjer se pojavlja kar 320-krat; v primerjavi s šestico (199-krat), pa osmico (117-krat), ima med svetimi števili glavno vlogo. Sedem je tudi planetov. Pri Egipčanih je sedem bogov. Pri Perzijcih sedem svetih konj. Pri jogijih sedem čaker. Sedmica ni razočarala; jadrali smo kot na leteči preprogi – seveda potem, ko je veter prišel in so številke, ki označujejo njegovo jakost, dobivale malo višje vrednosti od dve, tri, štiri... Ko smo vsak zase molili, da bi se že pojavil, se je magično privlekel iz daljav. In, ko se je kasneje za drobec sekunde pokazala sedmica, je naš prvi oficir oživel in izrekel nepozabno življenjsko modrost: „Veter je za jadrnico vedno dober! Če ga ni, je slabo!“ No, to pa je bil izrek! Res nekaj povsem novega...! Za to izjavo tičijo dolgoletne izkušnje, mi, navadni rezervni polmornarji se tega nikoli ne bi domislili.
Še preden smo izpluli, smo opravili obligatorični obred varne plovbe. Uprizorili smo “Mizico pogrni se” in se predali čarom dišečih pregreh. Drugi oficir barke, Matjaž, je čez cedilo točil oranžno vino, ker se „štoflc“ ni vdal odpiraču in je vse skupaj potonilo na dno! Ne morja, steklenice pač. Tam na robu mize je v originalni embalaži iz Sarajeva ždela dragocena slaščica – povsem sveže baklave, ki jih je Marko ponoči pripeljal iz Bosne. Andreja je poskrbela za srebrne pladnje specialitet iz Krasa in drugih koncev Slovenije. Aleksandra je razprostrla dobrote iz svoje pečice. In naša Metka, ki je po daljšem času končno spet z nami, je pričarala zdravilni zavitek z imenom odojek.
Pa smo šli, naravnost na počez proti Trstu. Smo rekli in se hecali, da gremo na kavo, pa po kopalke, ker so zdaj popusti. Malo se nam je na pot nastavljala neka velika prekooceanka, ki je čakala na pilota. Ta je potem mimo nas zdrvel v čisto novem, ognjeno oranžnem čolnu, ki ga je koprska pristaniška pilotaža nedavno dobila za kakovostno opravljanje svojih navigacijskih poslov in dostave luškega kapetana na ladje, ki sicer čakajo nanj pred vhodom v pristanišče.
Ko smo „na odprtem morju“ s pravo hitrostjo „brzeli“ proti Trstu, smo tam, proti Kopru zagledali brezštevilne bele premikajoče se pikice. Jadra Optimistov, saj se je v Kopru zadnji septembrski vikend odvijalo državno prvenstvo v razredu Optimist. Jadralni klub Jadro iz Kopra je tako poleg slovenskih gostil še mlade jadralce iz Italije, Madžarske, Nemčije, Slovaške in Malte. Prepričana sem, da so organizatorji regate v daljavi za svojim regatnim poljem opazili kako jadrnica z imenom Metka 7 reže valove in profesionalno leti mimo Debelega rtiča.
Mi smo jo smelo mahali v Italijo! Kapetan Janko je našteval kraje, ki so nas spremljali na obali: Lazzareto, San Bartolomeo, Castelletto... Smo že sanjali Rivo del Mandracchio, pa Canal Grande di Trieste, pa Illy Caffe... Potem pa ugotovili, da moramo po isti poti pluti tudi nazaj in da časa za nadajevanje ne bo dovolj, če želimo do mraka pripluti v Izolo. In poguštirati še drugi zavoj originalnih sarajevskih sladkih palčk, poleg drugega seveda. Ko je padel mrak, smo znova mrmrali mantro: “O, kako je dobro!” In: “Na lepoto življenja!”
Renata Picej
Commenti