Vabilo predsednika KKL na prvo letošnje srečanje pri Slamiču, na katerem je obetal zanimivo srečanje z igralko in šansonjerko Vito Mavrič, je bilo sicer intrigantno a, kot se je pozneje izkazalo, daleč od pričakovanj verjetno večine udeležencev tistega četrtkovega večera. Janko se je sicer na začetku na kratko ozrl na dogajanja v preteklem letu, ki so ga zaznamovali boji s tržno inšpekcijo, ki jih je vodstvo kluba uspešno dobilo, spomnil se je nedavnega in nepričakovanega slovesa od naše radožive članice Nade Črešnar Krivokapič, prav tako se je od tuzemstva poslovil tudi vodič udeležencev potovanja v Maroko Kamal Jouhari (zaradi tega potovanja se je nad KKL spravila tržna inšpekcija), potem pa prepustil oder Viti Mavrič. Vita je občuteno zapela dva pesmi Vitomila Zupana iz sklopa Šlagerji in pesmi iz zapora, a kot se je pozneje izkazalo, sta bili ti pesmi tudi edini, ki ju je Vita zapela. Sledil je namreč več kot dveurni, lahko bi rekli monolog Vite Mavrič, Ki ga je povezovalcu Milanu Voglu uspelo prekiniti zgolj z dvema vprašanjema. Vse ostalo je bilo bolj popotovanje v polpreteklo zgodovino, nekakšno razgaljanje Vite Mavrič in njeno iskanje same sebe, njenih korenin in raziskovanje življenja in dela njenega dedka, legendarnega koroškega pedagoga, socialnega delavca, politika, pisatelja in še kaj - Vinka Möderndorferja.
A najprej je prišlo na vrsto pojasnjevanje, zakaj Zupanovi pesmi. Povabilo Ifigenije Simonovič (njega dni komparativistki Zagoričnik, menda članice "klana" Ahaca - Dušana Pirjevca), dolgoletne prijateljice (in še več kot to) Vitomila Zupana ter skrbnice njegove zapuščine. Še enkrat je obudila spomine na Zupana, njegovih pet let v zaporu, kjer je pisal pesmi na vse možne papirčke (tudi na toaletni papir), ki jih je vsega skupaj čez 2500 s pomočjo prijateljev, zdravnikov ... spravil iz zapora. Tudi uglasbil jih je in neizmerno presenetil tudi Vito. Razkrivanje Zupanovega življenja je nekako spodbudilo tudi zanimanje za lastno zgodovino, zlasti za življenje njenega dedka Vinka Möderndorferja, znamenitega Korošca, tudi Golootočana, o čemer se v družini sicer ni veliko govorilo. Prav takrat so se odprli državni arhivi, na kar jo je na televiziji "spomnil" Slavko Bobovnik (medklic: tudi on bo v kratkem gost naših srečanj) in ko je Vita napisala prošnjo za vpogled v "dosje Vinko Möderndorfer", so ji prijazno pripravili dobrih šest kubikov dokumentov, ki jim je Vita posvetila kakšna štiri leta raziskovanja. Skozi vse njeno pripovedovanje se je nenehno prepletal odnos (ljubezen) do sedem let starejšega (pol)brata Vinka Möderndorferja in njene družine (moža in dveh sinov) do njenega početja. Vita, po očetu Brika, je zanimivo razgaljala družinska razmerja, še zlasti z bratom Vinkom, za katerega pravi, da je bil prava razumska protiutež njenemu vihravemu, čustvenemu početju. Rezultat vsega sta bila tudi dokumentarec, že predvajan na TV Slovenija in simpozij o delu njunega dedka (razprave so tudi že izšle v zborniku).
Skratka, v četrtek zvečer smo bili priča "učne ure" o ne tako davnem dogajanju, o katerem današnja mladina ne ve skoraj ničesar. Spoznali smo usode mnogih članov tako družine Möderndorfer kot tudi Mavričeve. Slišali mnoge zahvale predvsem Vitini družini, potrpežljivim in razumevajočim možu in sinovoma, pa Janezu Stergarju, ki jo je spodbujal in vodil skozi raziskovanja ... In k sreči se je na koncu skujal računalnik in "skril" glasbeno podlago za še kakšno pesem, zaradi česar je Vita Mavrič, po večkratnem zatrjevanju, da je res Korošica, obljubila, da bo članom KKL pripravila še pevski večer ...
Uroš Šoštarič