"Slikarija je vendar nekaj lepega..."
nas je prevevalo v odlični družbi Jake Racmana in nas, članov KKL in naših prijateljev v tistem oktobrskem večeru v Narodni galeriji, pompozni zgradbi, polni pričakovanja.
Ivana Kobilca: samo Kofetarica se nam je vrtela pred očmi, pa nek vrt, Poletje, da, a samo tistim, ki so večkrat v tem posvečenem hramu umetnosti. Njen portet je bil malokomu znan.
Sedaj pa na kupu pregledna razstava 140 del največje slovenske slikarke vseh časov, njena najslavnejša dela, pa tudi tista iz zasebnih zbirk.
Ustvarjala je v času realizma, od Dunaja , Munchna, po francoskih zgledih v času burnega pariškega salona, kjer je razstavljala trikrat, kar nobenemu slovenskemu slikarju ni uspelo, pa do idiličnega sarajevskega obdobja in v Berlinu in Ljubljani, kjer so prevladovali cvetlični vzorci.
Zgledovala se je po evropskih naturistih in simbolistih.
S Ferdom Veselom sta kot prva Slovenca razstavljala na Beneškem bienalu.
Razstavo v Narodni galeriji sestavlja dvanajst sklopov, od portretnih študij, orientalizma, otroških portretov, žanrskih podob, žanrskega interierja, aktov in meščanskih portretov, tudi avtoportretov.
Ivana Kobilca sodi med prve ženske moderne dobe, ki se jim je uspelo uveljaviti v tradicionalno moškem poklicu.
Kobilčino delo »Slovenija se klanja Ljubljani«kraljuje v veliki sejni dvorani ljubljanske mestne hiše.
Slovenija se klanja Ivani Kobilci!