Okrogla miza – september 2007
GAUDA, BICA IN BOG SREČANJE Z DR. MARIJO MAKAROVIČ
Naredili smo veliko izjemo!
Prvič v zgodovini naših klubskih četrtkovih srečanj smo za okroglo mizo in medse, povabili gosta, ki ni iz Koroške. A gostja je imela opravičilo – o Koroški, njenih ljudeh, načinu življenja in dediščini preteklosti, je imela veliko povedati. Z nami je bila znana slovenska etnologinja dr. Marija Makarovič, ki se je še spominjamo, kako je pred leti pohajala po koroških hribih, predvsem pa po Zelenbregu in Strojni, pa seveda tudi vmes in tja do konca Mežiške doline, da bi od blizu spoznala in popisala življenje Korošcev. Marija Makarovič je prehodila večji del slovenskega ozemlja in popisala njene posebnosti ter izdala številne monografije o krajih in ljudeh.
S Koroško se je srečala takrat, ko jo je pred več kot dvema desetletjema, Peter Mihelač iz Raven na Koroškem, ki ga nekateri bolj kot po njegovi vnemi do folklore, poznajo po vinoteki, ki jo vodi, povabil Makarovičevo na Koroško, da razišče tamkajšnjo narodno nošo. In seveda se je rade volje odzvala vabilu ter po bivanju v Mežiški dolini zapustila bogato strokovno in literarno bero. Še posebej zanimivo je delo iz leta 1979, »Medsebojna pomoč na vasi«, kjer opisuje življenje in delo vaščanov, medčloveške vezi, praznovanja, navezanost na naravo in predanost pravilom, vezanih na vero, prepričanje ali pa bogaboječnost samo. Ker je bila dalj časa del življenja tamkajšnjih prebivalcev, je spoznala njihove vesele in žalostne trenutke. Doživljala je veselice in gaude, pa pogrebe in žalost. Spoznala je vlogo človeka in vlogo boga. Makarovičeva nam je kot zanimivost povedala tudi, da je kot gostja ene izmed kmetij spoznala, da v tem okolju veljajo posebna pravila po katerih so določene stvari svete, ne glede na delo, logičnost ali pa hudo uro samo. In s tem je imela v mislih dogodek, ko je gospodar hiše kljub suhemu senu na travniku, ki je kar klicalo po spravilu, zaukazal hišni mir in spokoj z besedami: »Tisti, ki ga bo zmočil, ga bo pa tudi posušil!« in se predal verskemu polprazniku, tam nekje sredi avgusta...
Da je Makarovičeva Koroško in Korošce zaklenila v svojo dušo z zlatim klučem navdušenja in spoštovanja priča tudi dejstvo, da jo njeni lastni vnuki, kljub temu, da ni Korošica, kličejo »bica«. Kot pravi sama zato, ker si je za vedno zapomnila Zabrnikovo bico, ki je s človeško toplino prelivala svojo energijo in dobro voljo na vse, ki so jo obdajali.