Martinovanje je užitek. Sestavlja ga kulinarika, pa čeprav ni vedno gos z mlinci, in dobra volja! In to smo si privoščili in zaužili v izobilju...
Avtobus je bil poln in vsaj deset načih članov ni moglo z nami, ker je bil 50-sedežni avtobus že drugi dan po razpisanem izletu zaseden do polovice, tretji dan je bil poln in četrti dan smo zapolnili še tista mesta, ki smo jih zaradi omejenega števila sedežev na naši končni postaji – v gostilni Istra v Poreču, želeli ohraniti nezasedene... Predsednik Janko je rekel, da bodo že nekje sedeli... In smo šli na pot. Čez Istro k Martinu na Jadran...
Hrastovlje, Istarske toplice, Motovun, Ledine, Baredine, Poreč - gostilna Istra!
Potniki so prišli dobre volje, pripravljeni na turistično zgodbo in niso bili razočarani. Izlet je uspel in imeli smo se tako kot smo med drugim zapisali v etični kodeks Sekcije avanturistov znotraj Kluba Korošcev Ljubljana: »Imejmo se fajn!«
Kadarkoli gremo na pot pod mavrico sekcje avanturisto, imam pred očmi človeka za katerega še ne vem točno kam bi ga uvrstila. K izjemnežem, posebnežem, gorečnežem, ali preprosto – k norcem. Če nekdo izgori svoje življenje za lepoto svoje domovine in ga podpisanega z vsem svojim znanjem, sposobnostjo in ljubeznijo podarja ljudem bližnjih in daljnih krajev zato, da bi spoznali enkratnost, posebnost in lepote dežele Kranjske ter če pri tem zastavi vse kar ima, denar in posest; ja potem res ne vem, kam ga uvrstiti.
Vendar je njegov odnos do dediščine narave, kulture in življenja ter njegov napor vse to posredovati naprej; saj pravi »menim, da sem dolžan, svojo drago domovino Kranjsko ne le sam zase častiti, marveč žarke njene slave tudi v daljni svet pošiljati...«, prežel tudi moj način gledanja in doživljanja okolja. Želim odkrivati lepote in odstirati posebnosti ter jih, resda ne kot Slava Vojvodine Kranjske, temveč v obliki polnokrvnega izleta, doživetega potovanja ali zgolj nepozabnega eventa, posredovati našim članom. Če sem kadarkoli v življenju imela vzornika je to bil prav ta posebnež, norec, Valvasor...
Kras Blagorodni Gospod Ivan Vajkard Valvasor, baron iz Medije in Zavrha, gospod na Bogenšperku in v Lichtenbergu, član angleške kraljeve družbe, slavnih kranjskih deželnih stanov stornik dolenjske strani in velik častilec lepot in posebnosti Kranjske, je pajčevini pozabe iztrgal prenekateri dogodek in dejstvo, ter ga ujetega v okvir svojih znanj in sposobnosti opazovanja, prelite v besede in risbe predal v užitek in občutenje bralca. Tukaj ga posebej omenjam zato, ker nas je na poti nenehno spremljal kras v vseh svojih fasetah. In zato ker je med drugim prav Valvasor veliko pozornosti posvetil krasu in kraškim pojavom ter odstiral tančice podzemlja, kjer so po takratnem verovanju vedrili škratje in kjer so hudiči načrtovali potrese. Da o coprnicah, racah, ki letijo iz požiralnikov in drugih čudežih ne izgubljam besed. Ko so 14. decembra 1687 na seji Royal Society v Londonu prebrali Valvasorjev spis o Cerkniškem jezeru in ko je svetovno znani astronom Halley (za seje družbe je opravljal praktične poskuse) po Valvasorjevi skici pripravil model delovanja tega čudnega jezera, na katerem se lahko drsaš, v njem pa plavaš ali kosiš travo, in tako zbranem članstvu prikazal pretakanje voda Cerkniškega jezera, je bil Valvasor sprejet med člane Royal Society. To je bilo takrat nekaj podobnega kot je danes Slovenska akademija znanosti in umetnosti pri nas. Valvasor je 20 let raziskoval kraški pojav z imenom Cerkniško jezero in kaj je to pomenilo tedaj, ko je imel od Bogenšperka do Cerknice dan in pol ježe, si lahko predstavljamo.
Hrastovlje Hrastovlje so bile naša prva postaja. Vasica pod Kraškim robom, znana po romanski cerkvici Svete trojice, ki je med najlepšimi kulturnimi spomeniki Slovenije in kot takšna okrašena s freskami, med katerimi je najbolj nana tista, ki upodablja mrtvaški ples, se je zlatila v jesenskem jutru. Zrak je sveže bistril naše glave in pogled je uhajal gor, pod kraški rob z rubinasto obarvanim rujem.
Kompozicije vlakov, ki prav tam delajo impozantni okljuk so kot v demonstracijo čudeža človeške tehnike vozili mimo, mi pa smo že hiteli skozi Kubed do slovensko-hrvaške meje Sočerga, pa naprej do Buzeta, v dolino Mirne in se ustavili v Istarskih toplicah. Te so se razvile ob naravnem izviru zdravilne vode Sv. Stjepan, ki vsebuje kar 13 različnih mineralov in žveplo ter se ponaša s 100 letno tradicijo čuvanja zdravlja. Reka Mirna, ki na svojem teku med Humom in Novigradom, kjer se izliva v morje, nabere 53 kilometrov življenja, seveda zbuja asociacije na zgodovino... Na mirovno pogodbo z Italijo iz leta 1947, pa Svobodno tržaško ozemlje in seveda še posebej na Londonski sporazum iz leta 1954, ko je prišlo do podelitve ozemlja med Italijo in takratno SFRJ iz katere se izpeljuje današnja razdelitev med Hrvaško in Slovenijo... Ampak nas so bolj kot zgodovina to pot zanimala druga dejstva – aktualni turistični atributi.
Motovun Jesensko razkošje Motovunske šume je počasi ostajalo pod nami in se širilo v edinstveni prospekt istrske krajine znane po veliki posebnosti – tartufih, ko je avtobus predel proti vrhu motovunskega, 227 metrov visokega hriba. Legenda pravi, da so Motovun zgradili velikani iz kamenja, ki so ga zbirali v dolini reke Mirne. Ne glede na graditelje pa je to istrsko mesto, ki ga prepoznavamo na številnih turističnih prospektih Istre in Hrvaške, velika znamenitost, današnji videz mesta pa ohranjen še iz časov srednjega veka. Prepoznaven po dominantnem romansko-gostkem zvoniku iz 13. st., ki stoji ob farni cerkvi Sv. Stjepana iz 17.st. je Motovun od nekdaj aktualna in množično obiskana turistična destinacija; v zadnjem času pa prepoznavna tudi po novi turistično-kulturni zgodbi – Filmskem festivalu, ki se ga udeležujejo filmski umetniki iz celega sveta.
Ledine, Žigante in tartufi Potem smo se samo še spustili navzdol in se ustavili v komaj kilometer oddaljenih Ledinah, kraljestvu tartufov sredi gozda hrasta »medunca«. Tartufi so seveda podzemni gomolji, ki se jim pripisuje lastnosti afrodiziakov. Kakovost istrskih tartufov, ki se jih nabira med septembrom in decembrom, je med najboljšimi na svetu, zato le-ti stojijo ob boku italijanskih in francoskih. S tartufi naj bi se po legendah najprej naslajali vsemogoči bogovi, človek pa šele po letu 1600. Uživali so jih Sumerci, Kitajci, Egipčani in Grki, ki so jih tako oboževali, da so za odkritje novega recepta nekemu tujemu kuharju in njegovim potomcem dodelili državljanske pravice. Stari Rimljani so svoje kulinarične orgije plemenitili s tartufi iz Libije in jih mešali v med.... Arabci so jih imenovali ramek, tomer ali kemas. Vendar so obstajala tudi druga prepričanja. Naprimer takšna, ki so trdila, da so tartufi »drek od hudiča«, hrana čarovnic in povzročitelji strašnih bolezni. Dandanes naj bi vsaj med kulinariki in v promocijske namene veljal rek, da tartufi ženske raznežijo, moške pa poživijo.
Uradno največji tartuf je našel 12. novembra 1999 Giancarlo Zigante v bližini vasice Livade in sicer v Motovunski šumi, nedaleč od Buzeta. Tehtal je 1.310 g in najdba je zabeležena v Guinnessovi knjigi rekordov. Zato smo se v tej vasici tudi ustavili, pokukali v restavracijo Žigante ter v njihovi trgovini degustirali in kupili prenekatero tartufarsko specialiteto.
Baredine Kraška jama Baredine leži sredi polj poreškega zaledja, blizu vasice Nova Vas. Tisočletja se je v njeni notranjsoti narava igrala z vodo in počasi ustvarjala sigaste forme, ki jih človek danes osvetljene s svetilkami prepoznava v stalaktitih, stalagmitih, stebrih, zavesah in številnih figurah, ki spominjajo tudi na poševni stolp v Pisi ali pa telo Milke, po legendi iz 13.st. mlade pastirice iz Nove Vasi v katero je bil zaljubljen poreški plemič Gabrijel. Njegova mati je za tri krajcarje plačila naročila roparjem, da nesrečnico spravijo s sveta, ti pa so jo zgolj vtaknili v jamo... Ko je to izvedel Gabrijel je pojezdil za njo, vendar je za njim ostal le konj – Romeo pa se je, tako kot se za ljubezenske zgodbe spodobi, srečal s svojo Julijo. Pa čeprav v povsem drugih dimenzijah časa in telesa... Ko smo po stopnicah lezli v naročje zemlje in prisluškovali kapljicam vode kako so ležerno kapljale iz stropa in ustvarjale kraške posebnosti, smo morali priznati, da je jama presenečenje in krasno dopolnilo izleta.
Gostilna Istra – Poreč Ja, Mojca, naša nova članica kluba, sicer doma iz Mislinje, a že trideset let gostinka v Poreču, nas je presenetila na vseh področjih. Martinovanje zahteva seveda svoj protokol. Zahteva dobro hrano, dobro vino, župnika in muziko. In vse to smo dobili v presežnikih...
Glasbeniki so nas pričakali že na ulici pred gostilno, tako, da so se ob njih ustavljali turisti in slikali, fotografirali ter se nasmihali, in potem »svirali« tako zavzeto in energično, da skupina Korošcev in njih prijateljev potem zvečer sploh ni hotela domov. Predsednik Janko in podpredsednica Bernarda sta skupaj z drugimi pozabila, da moramo lokal še kdaj zapustiti in se vrtela, poskakovala in ob zvokih saksofonov, flavte, trobente, klaviatur, kitar in bobnov briljirala v plesnih korakih, ki jih še burja ne bi ulovila... Podpredsednik Štef, ki je preko dne zaspano mežikal v dan in iskal verodostojen razlog zakaj je na Mljetu manjkal, je pod večer vendarle oživel in vidno užival...Vlado je slikal in filmal kot za stavo in Danilo je od užitkov kar prekipeval, sicer pa plesal in nazdravjal kot se za pravega Korošca spodobi... In vsi ostali? Uživali smo! Vsak posebej in vsi skupaj! Ujeli smo skupno kulinarično, glasbeno in razpoložensjko noto in dan zavili v šelesteč celofan čudovitega spomina na Martinovanje v Poreču.
Renata Picej